Konec poletja.

31/08/2009 18:13 | V Ker te obožujem. | 2 komentarjev

Sovražim 31. avgust. Ker je vsega konec.
Sovražim 1. september. Ker se vse začne.
Saj ne, da bi res zlo sovražla šolo, ker mi ni problem v njo hodit. Problem mi je spet bit 140km od svojega dragega, od včasih mojega edinega sončka, od njega, ki ga ljubim bolj kot vse na svetu.
To mi je problem.
In zato se še nisem sprijaznila s tem, zato še mi vedno tečejo solze, zato še ne morem verjet, da je vsega konec. Da je najinega poletja konec. Najinega poletja, o katerem sem tako sanjala. O katerem sva oba sanjala.  Tisto poletje, ki je bilo včasih edino upanje, ko sem hotela obupat. Tisto poletje, ki me je vleklo naprej, ki me je prisililo, da se učim, da mam dobre ocene … Vse to.
In zdaj ga je konec.
Še zdaj ne morem dojet, kako lepo je blo. Kako lepo nama je blo. Še zaj včasih zajamem sapo, ko se spomnim določenih trenutkov. Ko se spomnim morja, tistega najinega morja … Vseh nočnih sprehodov ob morju, ležanja na plaži, norenja v morju, smeha, joka, pogledov, nasmehov … Vsega.
In ko se spomnim vsega drugega, kar sva doživela skupaj … Pa čeprav sva samo sedela v Keslu na koktejlu in se metala drug čez drugega (ljubezensko, seveda)(sama sva bla, da ne bo pomote), pa čeprav sva se samo sprehajala po Ljubljani, pa čeprav nisva bla sama, pa čeprav sva ležala v postelji in gledala Hitrost, da bi čimprej zaspala … Vse to so neke običajne stvari, ki so pa postale nekaj nadnaravnega, ko sva bila skupaj. Vsaka neka rutina je postala zanimiva, vsaka druga stvar je postala razlog da ga objamem/poljubim/napadem/etc. Spoznala sem verjetno že kar velik del njegove družine in se lepo zaštekala z vsemi (vsaj zdi se mi). Spoznala sem velik del njegovih prijateljev, tudi.
To poletje je bilo neverjetno. Lepšega še nisem doživela.

… Ker. Ker ga nikoli nočem spustit. Ker hočem še miljon takšnih poletij. To me vleče naprej. Ker sem preveč zaljubljena v njegove oči, v njegov nasmeh, v njegove lase, v njegovo postavo, v njegov karakter, ker se še vedno stopim, ko me pogleda, ker se počutim tako varno, ko me objame, ker se počutim tako nemočno, ko ležim na njem, ker … Ker je vse to, kar mava, nekaj čudovitega, nekaj najlepšega, nekaj neopisnega. Ker hočem z njim doživet še toliko stvari, hočem ga še najmanj miljonkrat poljubit, objet, hočem, da mava še miljon takšnih in lepših momentov.
To poletje mi je samo še bolj pokazalo, kako ga ljubim. Kako on mene ljubi. To poletje je bilo čarobno.
Sicer, mela sva nekaj težav vmes, ker ljudje pač včasih naredimo napake, ki pa se jih takoj ne zavedamo. Ampak sva vse te težave preživela. Ker ljubezen premaga vse.

In, ko sem se včeraj mogla poslovit od njega … Ko ga nisem hotela spustit, ko me je držal v objemu in sem čutila njegovo sapo na vratu, ko sem ga hotela poljubit še miljonkrat, pa ni bilo več časa, ko preprosto nisem hotela oditi, ker sem vedla, da je to konec nečesa lepega … Jokala sem se mu na rami, obupano sem govorila, da nočem it, da nočem, da je konec poletja, da naj pride z mano, da ga bom pogrešala, da ga ljubim … Zlomila sem se. Ker pač nisem mogla verjet, da je lahko sploh konec, ko pa je izgledalo, da bo trajalo večno. BIla sem zlomljena v njegovem objemu in poslušala njegov prelep glas, ki me je tolažil.
Saj vem, da ni bilo zadnjič. Da še bodo poletja. Da se bova čez 14dni spet videla. Da bodo počitnice. Ampak … Navadla sem se ga. Navadla sem se ga met vsak dan zraven sebe, vsak dan ga videt, poslušat, se zjutraj zbudit zraven njega, zvečer zaspat v njegovem objemu … Zdaj pa tega kar naenkrat več ni. Izginilo je. Kot nek milni mehurček, ki poči. Zdaj se zbujam sama, zdaj sem vsepovsod sama, zdaj me ne more stisnit k sebi, ko mi je hudo, ne more me poljubit, ko to najbolj rabim. In zato jočem. Zato mi je hudo. Ker sem pač mislila, da se to nikoli ne bo končalo. Da bo to večno. Pa ni.
Ampak, naprej me vleče to, da bo spet tako. Da bodo spet lepa poletja. Da bom ga spet videla. Še miljonkrat. In to leto bo izredno hitro minlo. Prepričana sem v to. Ker, kot pravijo, moraš samo verjeti v nekaj, pa se bo to zagotovo zgodilo. In, jaz vem da se bo. Pač vem.

Tebe, ljubezen moja, pa ljubim bolj kot vse na svetu. Nikoli ne bom pozabila tega poletja. NIkoli ne bom pozabila Ljubljane, Pirana, Ugljana, Kesla (xD). Nikoli ne bom pozabla vsakega najinega dneva. Nikoli ne bom pozabila tebe.
Zdi se mi, kot da mam še toliko za povedat, pa preprosto ne znam ubesedit. Glavno je, da mam to v spominu. (:

img5401.jpg
YouTube slika preogleda

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.