Se vidi, da je poletje.

23/07/2009 15:34 | V Ker te obožujem., Preteklost/Prihodnost | 6 komentarjev

Vedno je tako.
Vedno je tako, da takrat, ko ti je najlepše .. Takrat najhitreje mine. Čas ti spolzi skozi prste, kot pesek. Mine. Prehitro.
To se mi je zgodilo v zadnjih dveh tednih, ki sem jih preživela z osebo, ki mi pomeni največ. Največ in še več. In preživela sem jih tudi z osebami, ki mi ogromno pomenijo. V soboto pa sem še videla svoje bivše sošolce, nekaterih nisem videla že od valete.
Najlepše pa je bilo dejstvo, da kjerkoli sem bila, karkoli sem doživela v teh zadnjih dveh tednih .. Je on doživel z mano. Čutil je z mano vse tiste lepe momente, bil zraven ko sem poskusila kaj novega, bil pokroviteljski pri mojih napakah in bil v veliki večini časa moj največji cuker. Še vedno je. Še vedno se počutim tako varno v njegovem objemu, v njegovi bližini, še vedno me popelje nekam visoko z njegovimi poljubi, še vedno je tako lepo, ko me poljubi na čelo in mi da vedet, da sem njegova mala in še vedno mi daje občutek, da sem najlepša in najboljša zanj.
Ne morem verjeti, da se po 9 mesecih še to ni izgubilo. Da še nisva izgubila tiste iskre, ki je bila na začetku, da še nisva zapadla v neko rutino. Da sva še vedno totalno nora drug na drugega in da še delava nore stvari skupaj.
V teh dveh tednih so bile te nore stvari na udaru. Pa tudi romantične. In bili so slabi momenti. Ampak, kot sem že rekla, to bo itak vedno, v vsaki zvezi. Ker pač mora bit neko ravnovesje. Pomoje bi bilo totalno brezveze, če bi imeli res vedno samo lepe momente. Naveličali se bi. In ne bi jih cenili, tako kot jih zdaj.
V teh dveh tednih sem ga še bolj spoznala. Še bolj globoko. Spoznala sem več njegovih navad, karakterističnih lastnosti, spoznala sem več njega kot samega. Še vedno pa se mi zdi, da vem premalo o njegovi preteklosti. A to bo, s časom.
V teh dveh tednih sem se še bolj zaljubila v njega. Še bolj ga ljubim. Še bolj ga mam rada. Še bolj ga obožujem.

Nekako mi je zlo všeč dejstvo, da me dejansko razume. Da me zna poslušat, ko nardim napako. Da mu jaz znam povedat napake, ki jih nardi on. Da sva si tako različna, pa vendar tako enaka. Da imava svoje trenutke sovraštva, po drugi strani pa imava trenutke, ko se ne moreva odlepit drug od drugega. Da je včasih nenormalno tečen in obratno. Všeč mi je dejstvo, da me rad pelje nekam, kamor še nisem bila. Da mi pokaže nekaj novega. Da me nauči nekaj novega. Čeprav mu to takrat ne priznam, sem mu izredno hvaležna za to. In ker je nekaj najbolj zanimivega odkrivat njegov karakter. Ker me vsak dan znova preseneti. Zdaj, ko ga ni, me preseneti s takimi smsi, ki jih že dolgo nisem dobila. Ker zna res pisat na tak nek poseben način, tako iskreno. Ne naklada, tako kot naprimer jaz.
Všeč mi je dejstvo, da nimava le nekega striktnega ljubezenskega odnosa. Da se tudi zajebavava. Da nisva vedno sama. Da ne teče z naju le cuker pa lepe besede. Da se občasno sovraživa.
Navsezadnje pa, po vsem tem, kar sva preživela skupaj, po teh zadnjih dveh tednih … Sva le samo midva. Samo dve običajni človeški bitji, ki se imata preveč radi in ki sta obe tako zakomplicirani, da še sami sebe ne razumeta. Na koncu sva le midva. Le jaz in on, le jaz in ti. Ti, ki te tako neizmerno ljubim. Še vedno.

Nova tema. Potrebna je bila sprememba. Tista je preveč črna za moje življenje.

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.