Vegetarijanstvo

30/06/2009 23:27 | V Življenje nasploh | 49 komentarjev

Vegetarijanci. Jabolko spora v veliko pogovorih. Sama sicer nisem vegetarijanka, čeprav jem le perutnino in ribe. Zakaj ne jem ostalega? Ker mi ni všeč. Zato.
Nimam pa nič proti vegetarijancem, celo podpiram jih. Tudi sama bi bila, če le ne bi še vedno tako oboževala perutnine. Ljudje, ki so se odpovedali mesu zaradi različnih razlogov (večina jih je, ne dvomim v to, logičnih), se mi zdijo zelo močni in samozavestni ljudje. Ker verjamejo vase, ker se zavedajo, kar delajo s tem, ko se odpoveju mesu, in vsaj večina jih ve, da bodo morali to, kar je v mesu, nekako nadomestiti zaradi zdravja. Večina jih to uspešno počne. Nekateri pa verjamejo v to, da se brez sestavin v mesu da živeti zdravo, ali celo še bolje. Sama tega ne vem, ker nikoli nisem bila vegetarijanka. So mi pa to zagotovili tisti, ki so.
Zagotovo pa ne podpiram ljudi, ki mislijo, da so vegetarijanci zaostali, smotani, nespametni etc. To se mi zdi popolna blamaža, ti ljudje včasih sploh ne vedo, kaj govorijo. Človek še zdaleč ni nespameten, če ima drugačno razmišljanje. Včasih je to razmišljanje še celo boljše, kot od obsojevalca. Pač ima drugačno razmišljanje. Nekateri verjamejo v to, da se da brez mesa bolje živeti. Nekateri verjamejo v to, da je meso nekaj najbolj pomembnega za zdravje. Tako pač je. Tega ne moremo spremeniti, čeprav hočemo. Sploh pa ne smemo vsiljevati, ker je to nekaj najmanj pametnega.
Vegetarijanci (in vegani) menijo, da se brez mesa da živeti. Očitno se da, če živijo. Tisti strastni oboževalci mesa nasprotujejo tem idejam. Ampak nekateri ostanejo tiho, si mislijo svoje, živijo svoje življenje. Nekateri pa morajo vtikati nos v druga življenja, v življenja vegetarijancev ali, v nasprotni smeri, v življenja nevegetarijancev. Nekateri ljudje (z obeh strani) dobesedno posiljujejo druga razmišljanja s svojimi idejami, s svojimi nazori, da “tako pa je zagotovo pravilno, ti pa misliš napak”. To sovražim. V redu je, če človek izrazi svoje mnenje, da se razvije lepa, inteligentna debata, ne maram pa, da začne človek s tem, da je ne jesti meso nespametno, ali da je pobijanje živali povsem noro in zaostalo.
Po mojem mnenju nek naraven cikel v naravi mora bit. Nekdo mora umret, da lahko drug preživi. Nekdo mora trpet, da je lahko nekdo sit. Tako je vsepovsod, ne le v naravi. Ampak; če se kdo odloči, da ne bo jedel mesa, ker mu ali ne paše, ali ne mara, da morajo zaradi tega umreti živali, ali iz principa, ali pa ga preprosto ne mara, potem ga pač ne bo jedel. Zaradi tega se ga ne sme obsojati, zaradi tega ni naredil nič narobe. Pač ne bo jedel mesa. Po drugi strani pa nekdo zelo obožuje meso, tisti pa bo jedel meso mogoče vsaki dan, in mu bo vseeno, koliko živali bo za to poginilo, saj je njegovo razmišljanje takšno, da je itak vse del naravnega cikla. Da bi žival v vsakem primeru poginila.

Nisem na nobeni strani in nobenega ne obsojam. Kot sem pa že rekla, sovražim pa, da mi nekdo vsiljuje svoje mnenje. Ali komurkoli drugemu. Jaz menim, da smo ljudje različni z razlogom. Zato, da se naučimo sprejemati druga mišljenja, druge stvari, druge navade. Zato, da nek strasten jedec mesa sprejme vegetarijanca kot normalnega človeka, ki ima le drugačno razmišljanje od njega, po drugi strani pa sta oba iz mesa in kosti. In obratno, seveda.
Tako lažje bi bilo, če bi vsak sprejel to. Konec bi bilo tega vsiljevanja mnenja, napadov, žalitev, vsega. Konec bi bilo te verbalne (upam, da ne fizične) vojne med vegiji in mesojedci. Ampak to se še verjetno en čas ne bo zgodilo. Dvomim, da so ljudje pripravljeni na tak velik korak. Nekaj najtežjega je vendar sprejeti neko drugo razmišljanje, pri tej trmi na svetu.

Lv.

Nekaj lepega. Nekaj zelo lepega.

28/06/2009 16:40 | V Ker te obožujem. | 4 komentarjev

Spet. Spet spet spet spet spet spet.
Spet sem letela tam nekje visoko nad oblaki, spet sem sanjala, spet sem bila nadnaravno srečna. Spet. 8 dni. Natanko 8 dni.
In zdaj … Tisti neusmiljen, trd, brezčuten, hladen padec na tla. Iz tistih nebes, s tistih prelepih nebes, v katerih sem bla z njim, se je zdaj, ko je šel, vse razparalo.
Ker kar še ne morem dojet, da ga ni več tu, da ga ni več zraven mene, da me ne drži v objemu, da me ne poljubi, ker me ma rad, da ga ne vidim, takoj ko vstopi v sobo, da ni več njegovega vonja, njegovega smeha, nasmeha. Ne morem dojet, da se zjutraj ne bom zbudila z njim ob meni, da ne bo on prvo, kar bom videla, da se ne bova zvečer pogovarjala še dolgo v noč.
Ampak.
Naprej me vleče dejstvo, da bo čez malce več kot 1 teden (po vsej verjetnosti) spet enako. Oziroma lepše. Srečna sem, da se je poletje komajda začelo. Da še me čaka miljon takih momentov. Ki mi jih lahko nardi le on.
Ker …
Čeprav sva mela tud zelo krizne momente zmes, pa čeprav me je tud spravil v jok, pa čeprav … Saj nikoli ni vse popolno. Nikoli ne more bit. Po drugi strani pa me on dvigne nekam visoko, on me odpelje nekam daleč stran, on je tisti, ki nardi nekaj, da se lahko smejim brez razloga. Njega ne morem nehat gledat. Njegove oči so nekaj najlepšega na svetu. Resno. Tega nikoli prej nisem tak opazla. Zaj ko pa sem … Njegove oči se na tak poseben način svetijo. Žarijo. Take lepe posebne barve so. Pa tak lepo gledajo. In to samo mene.
In .. Mela sva ene res lepe momente. Ni jih blo malo. Všeč so mi bli tisti večeri, ko sem vedla, da mu res lahko karkoli povem. In on meni. Ko sma se pogovarjala v temi, drug ob drugem, jaz sem ležala na njem, ali pa sem se ga samo dotikala. Všeč mi je bil vsak dan posebej. Ker je bil z njim. Ker je vse tako drugače, ko sem z njim. Vse bolj preprosto. Saj to sem že miljonkrat povedala. In je res.
Všeč mi je njegova norost. Ko se malo pijan spomni, da bi šel laufat po dežju, bos. In všeč mi je, da sem jaz dovolj nora, da grem to z njim nardit. In čeprav sma bila takrat cela mokra in naju je gledalo tričetrt ulice … Sva bila srečna. Ker sva skupaj.
Všeč mi je njegova pozornost. Njegov občutek za poslušanje. Ker čeprav sem še včasih ne vem kak tečna, me on posluša. Pa se mi smeji. In obratno. Čeprav sem ga zadnjič nadrla, ko je bil že res res res zelo tečen. Ampak je vedel, da nisem jezna. Ker sem na njega redko.
V bistvu je zelo težko ubesedit ta teden, ki je bil. Še težje bo ubesedit poletje, ki prihaja. Ki je že tu. In ki bo z njim. Že zato bo najlepše.
In čeprav sovražim kopalke z rožami .. Na njem so zelo lepe. Na njem je itak vse lepo. (Razen moje kratke hlače, ki si jih je zadnjič probal.)
Komaj čakam naslednji teden. In z njim njega.
Ta teden pa pač … Ležanje in branje in uživanje. In mogoče celo Cmurek. Naš Cmurek.

Aja, pa … Sicer z malce zamude … Michael Jackson, RIP. Škoda mi ga je.

Obožujem te. <3

prof. Kandrič, Prva gimnazija Maribor

16/06/2009 19:09 | V Življenje nasploh | 4 komentarjev

Zaradi določenih incidentov na naši šoli me je nekaj prisililo, da napišem tale blog in izrazim svoje mnenje. Kot je že verjetno vsak slišal (alpa vsaj vsak iz Maribora in okolice), je bil profesor geografije na Prvi gimnaziji v Mariboru obtožen spolnega nadlegovanja  bivše učenke. V Žurnalu že kar nekaj dni ne manjka članek o njem.
Link 1
Link 2
Blog dijakov Prve

Torej, ja. Tudi mene moti predvsem to nakladanje in laži v medijih. Mene je sicer učil le leto, sem si pa v tem letu ustvarila nek vtis. In zdi se mi, da je prof. Kandrič eden izmed najboljših profesorjev, kar so nas učili. Opazila nisem niti najmanjšega znaka, da bi hotel kadarkoli škodovati kateremu koli dekletu.
Vem, da pri tem ne morem biti nepristranska, ker sem na srečo lahko spoznala profesorja, po drugi strani pa tudi vem, da ne smem soditi, kajti dekleta, ki to trdi, ne poznam. Niti je ne morem poznati, ker še v nobenem časopisu nisem zasledila njenega imena. Saj razumem, da želi biti neimenovana, ampak če bi blo vse skupaj fer, potem tudi profesorja ne bi imenovali. V bistvu se mi zdi marsikaj nefer v tem primeru, ampak kot pravim, ne morem soditi, ker ne poznam ozadja. Jaz pač povem, kolikor vem, kolikor sem ga uspela spoznati in kolikor so mi povedali zanesljivi viri.
In zato povem, da sama mislim, da ni kriv. V bistvu sem precej prepričana v to. Ker ga potem verjetno ne bi šla tožit komaj po tem, ko je zaključila gimnazijo (ali nekako tako). Jaz bi na njenem mestu takoj zahtevala, da ga zaprejo, preden bi lahko škodil še kakšnemu drugemu dekletu. Poleg tega je baje tudi spreminjala izjave (to sem opazila tudi, ko sem sledila v časopisih) o tem, kar je pravzaprav naredil. Najbolj pa se sprašujem, kakšne dokaze ima sodišče, da je tako prepričano v dekletove besede? Kakšne dokaze in priče? Od kje so jih vzeli? Ali verjamejo le na lepo besedo? Ne vem, me pa zelo zanima, kako se bo vse skupaj izšlo. Upam, da v dobro profesorja. Sicer mene več ne bo poučeval, tudi če ga opravičijo dejanja, ampak vseeno se mi zdi, da si zasluži kaj več.
Seveda pa, kot pravim, ne morem ničesar z zagotovostjo trdit. (Da se ne bo kdo spravil name etc.) Povem le to, kar mislim. In sem za profesorja. Tako kot verjetno 3/4 dijakov Prve (od tistih, ki nas je učil), saj smo danes podpisovali tudi peticijo v njegovo korist.
Tina pa lahko več pove o tem, ona ga je imela za razrednika.

Lv.

Tebi.

13/06/2009 23:09 | V Ker te obožujem. | 4 komentarjev

Zaradi tebe se vse lepše zdi.
Zaradi tebe je vse lažje.
Ko sem s tabo, se čas ustavi. Svet se neha vrtet. Ni več skrbi. Ni več težav. Ni ničesar, kar je nepomembno. Obstajava le jaz in ti. Obstajaš ti, ki …
Ki me stalno spravljaš v smeh, ki v meni najdeš le najboljše, ki me nardiš čis ranljivo, mehko in nemočno.
Zaradi tebe prevečkrat zardim, pa čeprav nočem.
Ti vedno najdeš tiste prave besede, nardiš prava dejanja in me vedno pogledaš na pravi način.
Pri tebi je moje napake tako lahko pozabit. Tvoje pa še lažje. Kar ni nujno da dobra stvar.
Ob tebi pozabim na vse svoje pomanjkljivosti, na vso preteklost, na vse, kar ni pomembno.
Ti se sploh ne zavedaš, kako prekleto poseben in pomemben si zame.
Ljubim, ko se zbudim z mislijo nate. Ljubim, ko grem z isto mislijo spat. Ljubim, ker si vedno v mojih mislih.
Obožujem dejstvo, da me obožuješ. Da ne nehaš mislit name. Obožujem trenutek, ko mi rečeš, da me maš rad. Ko mi rečeš, da me ljubiš. Ko mi rečeš, da me nikoli nočeš spustit.
Ko me vprašaš, če bi se poročila s tabo. Če bi bila do konca življenja s tabo. Ko me vprašaš, če te mam kaj rada, čeprav veš, da te mam.
Zaradi tebe se počutim nekaj posebnega. Drugačno. V dobrem smislu.
Obožujem tvoj krhek oprosti, ko nardiš napako. Tvoj nasmeh, ko me razjeziš. Tvoj pogled, preden te poljubim. Tvoje roke, ko me objamejo. Tvoje telo, ko se naslonim nanj. Tvoj glas, ki je hkrati tako močan in ranljiv. Obožujem tebe … V vseh pogledih.
Ti si tako božanski zame, tako najlepši, kot ni noben drug.
Ljubim tvoje lase in dejstvo, da se lahko igram z njimi, kadarkoli želim. Ljubim tvoje oči, ki tako lepo zrejo vame. Ljubim tvoje ustnice, ker se jih lahko vedno dotaknem s svojimi.
Zaradi tebe sem to kar sem. Zaradi tebe se še nisem zgubila v množici. Zaradi tebe tlko nakladam, kot naprimer zdaj. Zaradi tebe je vse to resnica.
Tisti princ na belem konju, o katerem smo vse sanjale … To nisi ti. Ti si lepši. Boljši. Sicer brez konja in tud princ nisi, ampak zato si tudi boljši.
Ti povzročaš, da lahko strmim v neznano in ne počnem nič, le mislim nate. Ti povzročaš, da se smejim, čeprav ni nič smešno.
Zaradi tebe vse moje sanje postajajo realnost. Zaradi tebe dobivam toliko novih sanj, upov, želja, za katere vem, da bodo slej ko prej v večini uresničene.
Zaradi tebe sanjam o poletju kot še nikoli prej. Zaradi tebe ljubim vse, česar prej nisem.
Ti mi daješ upanje, ko ga nimam več, ti si z mano, ko te najbolj rabim, ti me najbolj ljubiš, ko si to najmanj zaslužim.
Ti si vse.
Ljubim te.

Lv.

Kakorkoli že

12/06/2009 20:39 | V Življenje nasploh | 4 komentarjev

Vrnitev s končnega (dobro, pravzaprav je bilo to že v soboto, ampak okej) in moram rečt, da je blo res fajn. Sicer naporno, ampak fajn. In videt morje po tako dolgem času .. Ahja. Res lepo.

Torej, ja. Šli smo za dva dni na Hrvaško, natančneje v Pulj in Poreč. Prvi dan smo si še v Sloveniji pogledali Šempeter in Hrastovlje (čeprav sem oboje že videla v OŠ), nato pa direktno na morje. Profesorji so bili res zelo zabavni, še sploh kakšne njihove izjave. Meli smo tudi nekaj svoje svobode, ki smo jo dodobra izkoristili. Drugače pa … Naporno. Takoj, ko smo zjutraj ob 7 prilezli na avtobus, smo dobili delovne zvezke, ki jih je razrednik sam sestavil (in to 40 strani!), poleg tega pa še nekaj v zvezi z latinščino z 15stranmi. Dobili smo 15min časa, da smo se namestili in potem je že potekala razlaga in reševanje delovnih zvezkov. Na avtobusu ni blo prostega časa skoraj nič, zato tudi nisem nič spala in sem bla totalno utrujena. Hodli smo ogromno (posledično se mi je prvič v življenju zaradi allstark nardil žulj) in tud vsrkavali smo ogromno znanja. Zvečer smo prespali v VIRCU v Poreču. Sicer nismo bili kaj zainteresirani za kakšne nočne pohode, ker smo bili vsi bolj ali manj zelo utrujeni. Zmanjkalo nas je nekje ob 1, čeprav, če sem jaz spala 3 ure skupaj, je bil čudež. Totalno neudobna postelja in posteljnina, zaradi katere me je vse srbelo. Tako da ja.
No, zjutraj smo se zbudili že lepo ob tričetrt na 7, zmetali vase zajtrk in odšli proti Pulju. Spet, reševanje delovnega zvezka, razlage, vse. Vsi utrujeni, vsi bi radi spali, ampak smo morali še naprej lepo poslušat.
V bistvu se to objavo trudim napisat že nekaj dni, pa nikoli ne pridem do konca. Takda bom kr končala. xD
V glavnem, na poti domov je blo fajn. Predvsem nam, ki smo bli v zadnjem delu avtobusa.

Zdaj pa bo že kr konec. Ne morem verjet, da je 1. letnik tako hitro minil. V ponedeljek še dobim zadnjo oceno, potem pa še samo dobesedno luftanje v šoli. SIcer še nekje jemljemo snov, razen pri španščini, kjer smo danes začeli gledati Frido.
V petek pa na koncert.:) Piše se leto. Dan D, Siddharta, Elvis Jackson. Poudarek predvsem na prvih dveh. Can’t wait.

In zdaj je Lucija na valeti. Oz. na neuradnem delu že, verjetno. Moja mala soultwinčica (xD) odrašča. Kr nemorem verjet.
In novi fon mam. Meni je všeč. Ja.

Lv.

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.