Mogoče..

30/05/2009 22:27 | V Življenje nasploh | 8 komentarjev

Sicer je to za mojo bivšo veliko ljubezen bilo napisano, pa sem napisala že kar nekaj časa nazaj, ampak sem se pred kratkim spravla brat in sem se odločla, da dam gor. Saj dvomim, da bodo kaki komentarji, ampak mi je dovolj že, če bo kdo prebral.:)

Mogoče pa nama ni usojeno.
Mogoče nama ni usojeno, da živiva kot eno. Da ljubiva brez zadržkov, sanjava brez omejitev, izkusiva tisto, kar naj bi bilo izkušeno…
Mogoče sva se rodila ob napačnem času na napačnem kraju.
Mogoče bi zdaj morala biti nekje drugje. Saj ni pomembno kje. Le drugje. Živela bi drugje. Sanjala bi drugje. Ljubila bi drugje…
Ali pa tudi ne.
Mogoče meni ni usojeno, da bi se zbudila v tvojem objemu, mogoče mi ni usojeno, da bi bila tista, kateri bi pel, tista, katero bi poljubil za lahko noč, dobro jutro ali pa kar brez razloga. Mogoče nisem tista, ki bi se te dotaknila, da bi preverila, da niso sanje, mogoče pa nisem tista, ki bi dihala s tabo, ki bi dihala zate.
Mogoče so misli o naju skupaj bile le fantazije nore deklice, ki je vsako noč zaspala z mislijo nate in je vedela, da se bo s takšno mislijo tudi zbudila. Mogoče je tista deklica bila preveč naivna, da je verjela, da se prave ljubezenske zgodbe ne končajo. In mogoče je preveč verjela v usodo, ki ji ga je prinesla, njega, katerega ni mogla spraviti iz glave.
Mogoče sem ta deklica jaz. In mogoče meni ni usojeno, da se najina ljubezenska zgodba ne bi končala, kaj šele začela. Mogoče sem jaz preveč naivna, da bi mislila, da me ne pogledaš tako kot katerokoli drugo, da se ne nasmehneš le iz vljudnosti, in da je razlog, da ne govoriš veliko z mano le tvoja sramežljivost. Mogoče se sanje pač včasih ne uresničijo, pa četudi verjameš vanje.
Mogoče pa me niti ne poznaš.
In niti se ne trudiš me spoznati.
Mogoče pač nisem prava zate, kakorkoli že obrneš. Mogoče je to, da imava toliko skupnega, le splet naključij, mogoče je to, da si tisto, kar iščem, le iluzija.
Očitno se nikoli ne bova gledala z drugačnimi očmi, kot prijateljskimi, očitno ne bova nikoli izkusila tistega, kar nama naj bi bilo usojeno.
Mogoče usode ni. In ni nikoli obstajala. Pa čeprav se še zdi tako popolno.
A dokler obstaja mogoče
…Dotlej bo vedno upanje.

Za naju.

Lv.

Taki vikendi so najlepši. *blog, vse najboljše :P

24/05/2009 21:11 | V Življenje nasploh | 6 komentarjev

Včeraj je mel moj blog 2 leti. Nisem mogla napisat, kr sem mela nekoga tu, ki ga nikoli nočem spustit. Vrjetno je že zlo jasno, kdo je to bil.

In preden je šel, me je prosil, da napišem blog. Zanj. O vikendu. Ki je bil samo najin. Pa čeprav sem naredla tako grozno napako zmes, zaradi katere se še zaj sekiram. Saj vsi delamo napake. Nekak. Jaz se pač za moje miljonkrat več sekiram.
Opažam, da pišem samo takrat, ko se vidima, pol pa skoraj nič. Je očitno, da je zveza na daljavo.
Ampak … Res ne vem več, kaj bi brez njega. Vem, da se ponavljam, vem, da sem že brezvezna, ampak če vsakič, ko gre .. Sem tak zlomljena. Ko letiš 2 dni nekje daleč nad oblaki, potem pa te dobesedno vrže na trdna tla. To je tak neusmiljeno. Kruto. Nefer. Resno. Ko se ti zdi, da bi te lahko oblaki obdržali zgoraj … V bistvu me on drži zgoraj. On mi povzroča ta nebesa, te preskoke, te oblake. On mi povzroča sonce, pa odganja dež, on mi dela mavrico brez dežja. In res, nimam pojma, kak sva se našla. Kak je blo to tako naključje, ki naju je pripeljalo do sem. Pa ko sma 130km narazen. Pa ko sva si po eni strani tak različna. Na videz različna.
Najbolj obožujem … Vse. Obožujem njegovo preveliko mero romantike, da se spomni in mi nardi taki lep večer, ko bi ga lahko le sanjala, obožujem njegove pozornosti, njegove poglede, dotike, objeme, poljube. Obožujem vse. Obožujem ta vikend. Le teh zadnjih momentov ne. Ki so bli tak najhujši. Ker res … Tisti zadnji momenti, ko ga še gledam v oči, pa ko vem, da je to konec … Nemorem. Zlomljena sem. In zlomljena še bom naslednja dva tedna, preden ga spet vidim. Saj pol so počitnice. Najine počitnice. Samo najine. Ki bodo nekaj najlepšega v mojem življenju. Prepričana sem v to.

Nekaj najlepšega pa je vedet, da mu lahko karkoli povem. Karkoli. Pa če je to moja najbolj šibka točka. Alpa nekaj najbolj bednega. Vem, da bo tu zame. Da bo poslušal. Da bo poskušal pomagat na vse možne načine.
Hvala ti za vse. Res. Ljubim te. <3

No, vse najboljše blog (za včeraj). Nemorem verjet, da je že kr 2 leti. Mam pa … 274 objav in 1297 komentarjev. Ni slabo. xD

Lv.

Optimizem

22/05/2009 17:18 | V Življenje nasploh | 5 komentarjev

Šola je bedna. Ne, jaz sem bedna. Jaz, ker mam toliko upanj, toliko ciljev, toliko perfekcionizma v sebi, na koncu pa vse, kot ponavadi, propade. Saj, kdaj pa mi je uspelo vse, kar sem želela. Kdaj pa mi je uspelo dobiti vse ocene, kakršne sem hotela. Verjetno nikoli. In sovražim svoje optimistične cilje. Kaj pa če ne bo tako, kot si zamišljam? Verjetno res ne bo.
In vem, da sem šele na začetku. Ampak najhujše napake se tudi na začetkih delajo. Očitno.

To sliko že nekaj časa mislim dat gor. Očitno je bil zdaj primeren moment. Aja no, če kliknete na sliko se bo lepše vidlo.

Lp.

Wrong. Očitno.

14/05/2009 20:33 | V Življenje nasploh | Brez komentarjev

Blah. 14. maj je. Danes/jutri tri tedne gremo že na končni izlet (2 dni). Ampak v teh treh tednih … Se kaže, zakaj se gimnazija imenuje gimnazija in zakaj je tako drugačna od OŠ. Minimalno 3 stvari na teden, vse mora bit nad 3. Ampak saj to je komaj naslednji teden.

In ja. Včasih res ne razumem svojega zakompliciranega, alternativnega (kera primerjava xD), nelogičnega in totalno čudnega karakterja. Se včasih je to zanimivo. Včasih pa mi gre totalno na živce. In jaaaa, vem da sem v takih letih, ko svoj karakter komaj spoznavam, no ja, v bistvu se spoznavamo celotno življenje – jaz bom sebe pomoje še na smrtni postelji presenetila -, ampak nekaj so že tista dejstva, ki jih ločiš pri menda petnajstih letih. Kaj čutiš in kaj ne. O čem razmišljaš. Če si srečen ali nisi. To se menda loči. Očitno jaz ne. Če bi me zdaj kdo vprašal, kak sem, ne bi znala povedat. Ker ne vem. Ker mi gre na jok in občutim toplino v sebi hkrati. Brezveze, v glavnem.

Najraje bi zaj šla na tisti koncert od BFM, se znorela in pozabla na vse okoli sebe. S seboj bi vzela koga, da bi lahko to s kom delila. In pol bi bilo vse super. Zdaj pa sedim za računalnikom, poslušam mazohistične pesmi, si še bolj lomim hrbet ker mam že itak zjebanega in tipkam to. Brezveze. Kje vse bi lahko zdaj bla …
Tolažim se s tem, da so čez en mesec že počitnice. Mogoče bo takrat kaj boljše. Mogoče me bo manj jebal moj zakompliciran karakter. Ker bo poletje. Ker je poleti vse preprosto. Mogoče ne bom razmišljala o tem, kaj bi lahko naredila, čeprav je napačno. Mogoče ne bom tehtala možnosti, ki jih lahko naredim. Mogoče ne bi razmišljala o besedah, ki bi jih lahko izrekla. Mogoče sploh ne bom razmišljala. Kar dvomim, ker je pri meni to zelo težko mogoče.
V glavnem, težka sem. Na srečo ne dobesedno, na žalost metaforično. Zdaj grem pa počet nekaj. Ne vem še kaj. Učit nikoli, ker mam še čas. Tiste ocene bodo že. Enkrat.

YouTube slika preogleda

Enih par verzov me res zadanejo. Ne sprašujte zakaj.

Lv.

Najino poletje.

04/05/2009 20:19 | V Ker te obožujem. | 3 komentarjev

Maj je že, jaz pa se še vedno počutim nekako bolj zimsko. Mogoče še ni pravega vremena za maj. Mogoče sem preveč zahtevna. Saj bodo kmalu počitnice. Kmalu.

In res si naju že predstavljam poleti … Le naju. Kako se bom lahko zjutraj zbudila zraven tebe in vedela, da še dolgo ne boš šel stran, kako boš ti prvi, katerega te bom videla, kako boš prvi, katerega bom poljubila in se stisnila k tebi. In potem, kako bo najini dnevi popolni, sončni, preprosti, lepi. Kako me boš znova in znova začaral z najlepšimi deli Ljubljane, ki jih še nisem videla, kako se bo ustavil čas, ko bom s tabo, ne moreš si niti predstavljati, kolikokrat te bom poljubila, objela, kolikokrat bom gledala v tvoje oči in se utopila v njih, kolikokrat se bom smejala tvojim norim idejam, se topila ob tvojih besedah, kolikokrat te bom prijela za roko in vedela, da me ne boš spustil. In nekaj najlepšega bo slišat tisti tvoj rd te mam, ki še ga mi boš najmanj miljonkrat rekel.

In potem morje, če nama ga bo le uspelo uresničiti. Morje, ki se  ga tako neizmerno veselim. Ker bo s tabo. Prvič. Ker bova lahko cele dneve ležala na soncu in nama bo vseeno. Vseeno za svet okoli naju, vseeno, kaj bo jutri. Ker bova takrat obstajala le midva. Le jaz in ti, in tvoje prelepe oči, tvoj najlepši nasmeh in tvoji mehki lasje, ki bodo prepogosto žrtev mojih rok. Ker bo tak smešno, ko me boš hotel v morju spravit pod vodo, pa ti ne bo uspelo. Ker me znaš vedno spravit v smeh in ker si tak luškano smešen. In ker si nekaj posebnega. Res si.
In potem si naju predstavljam zvečer, v mestu, ob morju, kako te bom lahko držala za roko, kako me boš vsake toliko stisnil v objem in mi dal vedet, da me maš res rad, kako si bova skupaj ogledala nek čisto majhen del sveta … Na najin način.
Nato bova skupaj sedela nekje na pomolu, ko bo že noč, ko bo tako toplo, ko bodo zvezde tako jasne, in ko bom lahko se naslonila nate, ti me boš objel in želela si bom, da se to ne bi končalo.

Neverjetno lepo je imeti take sanje, za katere je tako veliko možnosti, da se bodo uresničile. Neverjetno je imeti tebe. Neverjetno je vedeti, da bom s tabo doživela to poletje. Za katerega si mi obljubil, da bo popolno. Da še takega nisem doživela.
Saj je do poletja še tako malo. Saj je že maj. Preživim še ta mesec, zaključim z ocenami v prvem letniku in nato poletju naproti. Ki bo res lepo. Sicer pa, dokler imam sanje, je vse lepo, ne?

Rada te mam. <3

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.