Upi, cilji, sanje

31/03/2009 21:17 | V Življenje nasploh | 1 komentar
Tagi:

Da napišem nekaj, kar se bo nanašalo na prejšnji vpis … Angleščino sem pisala najboljše v razredu. My English has returned. xD

Drugače pa … Ugotovila sem, da mam izredno visoke cilje. In sanje. Pa ja, saj to je dobro. Vleče me naprej. Vleče me naprej v tistih momentih, ko bi najraje vse skup pustila in pač dobila slabšo oceno, kot jo hočem, v tistih momentih, ko si mislim, da se mi bo zmešalo od preveč učenja. Ampak ti cilji, te sanje me vlečejo naprej. Nekam naprej, da potem na koncu skoraj vedno dosežem, kar sem si želela in da sem na koncu srečna, zadovoljna s tem, kar sem naredila.
In kaj hočem bit? V bistvu me nekako najbolj interesira predavanje na kakšni univerzi, predavanje psihologije in filozofije. Ker me ta dva predmeta zaenkrat res izredno fascinirata in ker mi je tud človeška psiha izredno zanimiva stvar. (Kaj pa vem, od kod to pobiram. Mogoče sem prebrala preveč knjig.)
Ampak do tja je, kot vem, dolga pot. Zaenkrat še do tja rabim doktorat. In doktorat, klko sem jemala, ni tak lahko dobit. Vem, ker sta že starša en študij od magisterija, pa sem že zdaj vidla, po koliko sta se učila etc. Ampak mene nekaj vleče naprej.
Jaz si pač želim, kar si jih večina želi – uspešno kariero, veliko denarja na banki, lepo družinsko življenje in mi uspet uskladit kariero z družino. Po drugi strani pa so še tiste malenkosti, ki jih hočem doseči, kot naprimer napisat lastno knjigo in jo izdati, ohranit stike z vsemi dobrimi prijatelji, ki jih imam že zdaj in imeti nekaj, za kar bi živela. Predvsem pa nočem enoličnega življenja. To pa sovražim. Nočem, da je dan enak drugemu. Zato me tud tak vleče v delo z ljudmi, v nekaj, kjer vsak dan spoznaš nekaj novega, kjer se vsak dan naučiš nekaj novega. Kjer odkrivaš človekov značaj znova in znova. (Ohja, to izredno rada počnem.)

Ampak ja, vem, zavedam se, da mam do tja še izredno daleč. In nimam pojma, če mi bo uspelo ali ne. Če mi bo uspelo vse, kar hočem. Sošolka mi je rekla, da mi z mojo trmo ziher bo.
In ja, mogoče za nekatere ljudi zvenim totalno piflarska ali kaj podobnega skozi ta blog, ker mi pač kao še ni uspelo v gimnaziji dobit nižje ocene od 3, in ker se učim več kot se nekdo drug skozi celo leto ne bi (pa se sploh ne učim veliko, kaj šele sproti … 2-3 dni pred testom/spraševanjem in je to to)  … In prav na živce mi grejo že take opazke, da sem piflar, da nimam življenja, da se preveč učim. Se sploh ne učim dosti. Sploh pa, je tako narobe met sanje? In cilje? Je res tako narobe poskušat dosečt vse to? Meni pač ni vseeno, kak bom spelala gimnazijo. Lahko bi jo z zadostnim uspehom (dobro, sama sebi tega ne bi dovolila, ampak okej). Lahko se ne bi nič učila in nič delala etc, pa bi na koncu te spravla za 2 in bi mi blo vseeno. Ampak ne. Jaz hočem pa vseeno nekaj odnest od te šole. Če že morem hodit v šolo, pol bom pa že ja nekaj odnesla od nje, ne? V 4. letniku hočem vedet kaj več kot pa se predstavit v latinščini in starogrščini, hočem vedet kaj več kot pa samo striktne piflarije. A ni tudi nek bistven del gimnazije to, da nas poleg vse piflarije in znanja naučijo še splošne razgledanosti, še nečesa več?
Nakladam, pretiravam, vem. Kdaj pa ne. Ampak upam, da je vsaj kdo dojel bistvo. Kdor pa ga ni, lahko reče kaj čez mene. Saj mi je vseeno. Moje sanje, moji cilji, moji upi še bodo vedno ostali. In ni to nekaj najbolj pomembnega?

Lv.

Preteklost, pač

28/03/2009 22:25 | V Življenje nasploh | 2 komentarjev

Danes mi je nekak všeč, da pišem v angleščini, pa še boljše nakladam. In ja, verjetno bo kar nekaj napak, ampak okej, sem 1. letnik gimnazije. Ne morem je še do konca obvladat.

Maybe this will seem kinda weird, but …
I sometimes really miss the old times. I miss that sparkle in our lives, when everything seemed so simple, so easy, so random … When we were outside till our parents said it was time to go to sleep, when we got so much to talk about and the fact, that we’ve seen each other in less than 24hours didn’t count, when we’ve got so much imagination, when a game we played wasn’t the same like the last one, when everything was so … Not complicated, stable.
I miss that times, I really do. I guess lately all we do is sit behind our desk, studying or being with a machine that mostly made us what we are. The most important thing nowadays is that the internet works. And the computer, of course. And obviously that’s all we need. That is obviously our life.
And I guess the only solution is to face with it. But I don’t want to. I want old times back. And I will get them. I will try hard and I will make it. I can. ‘Cause, as I’ve said too many times …. Everything is possible.

In sem že začela danes. Bla sem zunaj. Na rolerjih. In blo je res zlo fajn.:)
YouTube slika preogleda
What if you should decide
That you don't want me there in your life.
That you don't want me there by your side.

Ahja.
Lv.

Uspeh je lep

25/03/2009 20:39 | V Življenje nasploh | Brez komentarjev

Ne morem verjet, da sem dejansko preživela. In da mi je uspelo skoraj vse, kar sem si zastavila. Da mi je uspelo nekaj tako nemogočega (na področju šole, ja) in da se mi je uspelo tlko učit, kot sem se. In filing, ko veš, da ti je nekaj uspelo, da si nekaj spelal z najboljšo oceno … Je tak neprecenljiv. Tak dober. In to me vleče še naprej. Naprej, v uspeh. Vleče me nekam visoko. In do tja mi bo tud uspelo prit. Ker hočem še miljon takih momentov. Ahja. Šola je fajn.

Drugače pa mava danes 5 mesecov.:) No, pa materinski dan je tud. Mama itak cela vesela kr sn ji prišla domov s takimi lepimi ocenami pa še z rožami. xD

YouTube slika preogleda

Ta pesem je … Taka posebna. In ma še tak realno besedilo. Žalostno, ampak realno.

Now the drugs don't work
They just make you worse
But I know I'll see your face again.

Lv.

Lepo je :)

21/03/2009 22:44 | V Življenje nasploh | 1 komentar

Danes je bil prvi pomladni dan?
No ja … Če odštejemo zlo mrzel veter in par stopinj več, bi še šlo. Ampak dobro. Se bomo doživeli tisto pravo pomlad in pol poletje. Preživet je treba še samo april, maja pa je itak že zlo lepo. Uhja. Bomo preživeli. Bomo ja.:)

In, ubijala bi za takšne dneve, kot je bil današnji, kot je bilo miljon sobot/nedelj že poprej. Ker je vse tak .. Lepo. To so dnevi, ki se jih resnično več ne da opisat z besedami. Pa rečte mi, da nakladam. Da sem patetična. Saj je vseeno. Vem, kaj doživljam. Vem, kaj čutim. Še predobro.
In še vedno, tak prekleto lepo je ležat na njem, zraven njega, pod njim; samo ležat in ga poslušat dihat, se cukrasto pogovarjat, poljubljat alpa crkovat od smeha in se zajebavat … In je to to. To je tak perfektno. Tak .. Neprecenljivo. To je nekaj, kar kažejo v najbolj pocukranih filmih, ampak seveda prirejeno na najin način. To je tisto. Oziroma del tistega. Saj nimate pojma, o čem govorim.
Pri takih dnevih .. Se mi čas resnično ustavi. Še vedno, po petih mesecih, se mi na te dni ustavi. Pozabim na čas, dan, kaj se dogaja okoli mene .. Takrat je pomemben samo tisti moment, samo tistih nekaj ur … Takrat je tisto glavno.
Nakladam, vem. Zavedam se tega. xD

Naslednji teden je grozen. In meni se taaak ne da učit. Ampak se morem. Ja. Morem se.
Grem spat. Danes sem vstala ob 4:40. Vse za ljubezen, ja. xD
Lv.

15.3

15/03/2009 15:52 | V Življenje nasploh | 2 komentarjev

Torej, ja. Danes bi lahko marsikaj napisala, ampak danes je en taki poseben dan. V večih pomenih. Eden izmed njih je, da se je danes pred natanko 17 leti rodila neka posebna oseba. In ime so ji dali Tina ^^

In ta ista Tina mi je danes rekla, naj napišem blog na unikaten način. Uh. Težko bo, ampak kot sem že njej rekla, I’ll try.:)

Poznam jo že preveč let. Kaj pa vem, enih 14-15? Bo nekak tak, ne Tina? In v teh 14-15 letih sem jo še predobro spoznala. Še vedno jo predobro poznam. Samo ona itak mene boljše, ker more stalno o meni in mojih problemih poslušat. Se se mi smili, ja xD

In kaj sem ugotovila o njej? Preveč stvari. Če jih naštejem le par..
- Je tipična riba. Čustvena, potrpežljiva, neegoistična.
- Optimistka
- Zna predobro poslušat
- Da ima skoraj tako čudne sanje kot jaz (včasih)
- Ima reeeeees predober okus za muziko
- Je malce manjša, ampak ima zato toliko večje srce
- Preveč posluša, premalo govori (vsaj v najinih dialogih)
- Marjetka, romani in jaz.
- Sprejme še tako čudno stvar
- Nikoli ji ne zmanjka idej
- Srečna je brez fanta^^
- Vedno lebdi nekje nad vsemi
- Prva je ni naredila vzvišene! (Kar se je večini zgodilo)
- Ko sva ble še mali, je bla vedno bolj pridna od mene (saj so bli vsi, ampak okej xD)
Ipd. Saj bi jih lahko naštela še miljon, ampak potem se nobenemu ne bi več dalo brat. Še sploh pa ne Tini. To je nekako napisano na bolj unikaten način (čeprav se mi ne zdi, da to pomeni tudi boljše), če pa ni tako, kot je ona želela, pa nisem jaz kriva. Kot sem rekla, I tried.

Tina .. Ostani taka kot si in ohrani svoj okus za muziko. In nehaj me tlko poslušat! Ostale želje pa si že dobila v mojem voščilu:) (Še enkrat oprosti, da nisi dobla smsa. Grizem se.)
In ne pozabi … Po vseh 14/15 letih sem še vedno tu zate, ko boš kaj rabla. In vem, da si ti tudi tu zame. Rada te mam. <3

Lp.

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.