Sovražim paranje oblakov ..

23/02/2009 21:45 | V Življenje nasploh | 1 komentar

Sovražim trenutek, ko se morajo nebesa končat. Ko se mi oblaki razprejo in padem na trdna tla. Res sovražim te momente. Danes še mi je očitno prišlo bolj do živega, ko je mogel it domov po treh dneh in blo je, še vedno je, izredno grozno.

Pravijo, da pri mojih letih nisi zmožen ljubiti (15). Jaz trdim nasprotno. Mogoče ne vem natanko definicije, kako se bi naj ljubilo in kako je “prav”, ampak vem, kar čutim, in to kar čutim, je več kot pa le imeti rad. Pa čeprav zveni to tako nemogoče, ali pa si kdo misli, da si le domišljam. Ne domišljam si.
Poznam njegove napake. Prekleto dobro jih poznam. Vsak dan se spopadam z njimi. Ampak sem jih sprejela. To je pač del njega. Brez napak ne bi bil takšen, kot je. Zavedam se, da brez njega ne bi mogla preživeti dneva. Pa čeprav le po telefonu. (Ker drugače še zaenkrat ni možno.) Vem, da bi bilo to nemogoče. Ker rabim njegov glas, njegovo osebnost, njegov smeh in njegove smotane izjave, da lahko potem v miru zaspim. Rabim to. Rabim to kot zrak. Čisto dejstvo.
In ja, tak prekleto rabim za življenje njegove objeme, poljube, nasmehe, poglede, napake, besede, dejanja … Rabim vsak tist njegov nasmeh, ki je v pravem trenutku in njegove besede, ki jih zna res vedno izbrati.  Pa čeprav se zdi to še tak nemogoče, rabim tud njegove napake. Pač tiste narobe izrečene besede in dejanja. Zakaj jih rabim? Ker ga to dejansko naredi človeškega. Rabim jih, da se spopadam z njimi vsak dan in rabim jih, da me prizadanejo. Najbolj pomembno pa je, da, čeprav se teh napak ne da zbrisat ali zavrtet časa nazaj, da se jih da popravit. Da jih popravijo določene besede in dejanja. In to je potem vse skupaj več vredno, kot pa če  bi bil popoln in ne bi delal napak. To bi bilo v bistvu brezveze. Saj sem že stokrat povedala. Sovražim popolnost. Rada mam, ko nekaj ni prav. Rada mam njegove napake. Rada mam, ko naredi nekaj narobe.

Ampak to niti ni zdaj pomembno. Pomembno je, da bi ga zdaj najrajši imela zraven sebe, kot je bil še nekaj ur nazaj, rada bi, da bi me gledal s tistimi res lepimi očmi, rada bi njegov lep nasmeh in njegov najbolj smešen smeh, rada bi njegove tople objeme in nežne dotike, rada bi njegovo osebnost. Tukaj, zdaj. Ampak verjetno preveč zahtevam. Dobila sem vse to in še več v teh treh dneh. In čeprav bi rada, da bi bil res za vedno tu, zraven mene, vem, da je to nemogoče. Pač nemogoče je. Še zaenkrat. Enkrat pa bo mogoče. Enkrat. Do takrat pa pač … Hrepenim, pogrešam, čakam. Čakam najprej na poletje, nato pa na vse drugo. Samo poletje naj že bo.

Ampak do poletja je še tako daleč …

Lv.

Saj vem, da ni nikoli vse popolno.

20/02/2009 18:06 | V Življenje nasploh | 4 komentarjev

Tak rada bi razumela ene stvari. Tak rada bi. Pa nemorem. Neznam.
Ker je pač … Tak kot je. Ker očitno moramo nekaj skrivati pred drugimi, da jim ne povzročimo žalosti. Da jim pustimo svojo srečo. Saj jo vsak potrebuje …
In ja, včasih je res težko skrivati nekaj pred drugimi. Včasih bi tak rada povedala, kak je v resnici … Pa ne smem. Ker vem, da bi vse pokvarla. Ne zase, ampak za drugega.
In ja, čeprav za to terjam svojo srečo. Pa čeprav za to terjam sebe …
Dvomim, da me kdo razume. Ampak saj ni potrebno.
Tak bi rada nekaj spremenila. Ampak vem, da je narobe. Vem, da je. Ne sme se vzet človeku nečesa, kar ga veseli. Pa čeprav je stvar še tak napačna. Mogoče je to edina stvar, ki človeka veseli. Ki ga spravi v tako voljo, kot ga nič na svetu ne more.
Ampak očitno, da ko ti nekdo veliko pomeni, da pač ne moreš tega preprečit. Ne smeš preprečit sreče.
Nesme se preprečit nikomur, da bi bil srečen. Pa čeprav je srečen po napačni poti.
Ampak kaj nardiš, ko se včasih zdi, da nisi dovolj dober? Da očitno še … Ni dovolj. Ali pa da si ravnal napak. In ja, ko bom ugotovila, da sem naredila narobe, bo že prepozno. Prepozno bo pač. In takrat bo vse drugače. Ni nujno da depresivno. Drugače, pač.
Rabim svojo srebrno luč. (Metaforično.)

Lv.

Jaz mam najboljše prijatle na svetu. Hvala vam. <3

365 + 366

14/02/2009 22:23 | V Življenje nasploh | 2 komentarjev

Danes je en tak poseben dan. Ne zato, ker je valentinovo (pa čeprav je tud to lep praznik, lani sem trdila nasprotno, ampak ja, časi se spreminjajo), ampak zato, ker je 14. februar. Zato, ker se mi je danes dve leti nazaj obrnilo življenje na glavo. Ampak od takrat dalje je nepopisno lepše. Takrat sem spoznala Lucijo. Danes je ona moja res najboljša prijateljica, danes je ona tista, ki mi lepša dneve, ki mi dela momente, ki posluša. Ona je vse. Vse, kar rabim. (Upam, da ne bodo kaki drugi prijatelji fauš, saj njih tud rabim xD.) Ona je moj soul twin, duša dvojčica. Lucija je res nekaj najlepšega, kar se mi je lahko kadarkoli zgodilo v življenju. Pomagala mi je vstat, ko sem bla na tleh, šinfala z mano ljudi, ko sem bla razočarana nad njimi, mi dala upanje, ko ga več nisem mela, in vsak dan mi daje več razlogov za življenje.

Ker je z njo vse tak preprosto. Ker lahko z njo po kameri oponašam hrčke in se mi lahko popolnoma trga, pa mi je vseeno, ker sem lahko po drugi strani zraven nje preprosto jaz. Ker razume vsa moja filozofiranja, vse moje komplikacije, ker me jemlje tako kot sem in ker me nikoli, res nikoli, pa čeprav ji še povem nekaj tako čudnega, ne gleda postrani. Ker ma v sebi vedno tisti nasmeh, ki me razveseljuje ob žalostnih dneh in ker je njeno srce tak toplo in vlko, da mam dovolj placa v njem.

Zato, Lucija, hvala ti. Hvala ti za vse, kar si naredila, kar delaš in kar boš naredila zame. Hvala ti za vsak moment, za vsak nasmeh, za vsako lepo besedo, za vsakega smajlija ;D, za vsake besede kot so ble “se bo”, za vsako skup zapeto pesem, za vsako skup znapisano besedilo, za vsako pačenje, za vsako tolažbo, za vsak smeh in za vsako odkrito povedano stvar. Hvala ti. Hvala ti, da delaš moje življenje tak prekleto lepo, hvala ti, da si kar si in da me maš tak rada. Hvala ti, ker si. HVALA. <3

In 2 leti se zdi tak malo … Meni se zdi, kot da jo poznam že celo življenje in še več. No, saj jo.

In ja, vem da je bedno napisano. Če pa ne znam tak lepo napisat. In naj še mi se kaki zlo neprijazn osebek pojavi in reče, da to prijateljstvo ne bo trajalo in da sva neki bedni najstnici v oblakih. No, ni res. Niti pod razno ni res. Takda, če komu kaj ni prav, ne rabi komentirat. Sploh ni potrebe.

In, slika (Lucija bo vedla zakaj se gre, za ostale mi je res vseeno če bodo vedli al ne):

img.jpg

Če hočete videt boljše, pol morte odpret sliko v novem oknu. Tu nemorem dat tak vlko. Ja.

Lv.

Where the hell is Matt?

09/02/2009 20:02 | V Življenje nasploh | 3 komentarjev
YouTube slika preogleda

Gledajte v HD. (Najprej se klikne na video, potem pa se na youtubeu spodaj da “watch in HD”, če mogoče kdo ne ve.)

Res zelo zelo magičen video, ki se ga res splača pogledat. Meni vedno polepša dan. Res neko posebno energijo oddaja. Tak da ja, če bote pogledali vam ne bo žal.

In ja, bila bi na njegovem mestu, takoj.:)

Lv.

Past, present, future in lepilo

08/02/2009 14:06 | V Življenje nasploh | 4 komentarjev

Včasih se mi res zdi, da sem vse, kar bi lahko napisala, že napisala v ta blog. Vsaj tiste stvari, ki so mi dodobra poznane. Pa vseeno …

Včasih res pustim, da preteklost preveč vpliva name. V bistvu se tak prekleto prevečkrat oziram nazaj, namesto naprej. Saj nekaj so lepi spomini, lepe stvari, ki sem jih doživela in jih še bom doživela in jih doživljam, ampak drugo pa je spet … Kako lahko preteklost tako vpliva na nas. Zdaj se mi to kaže že v sanjah, ki so prevečkrat neodvisne od nas, pa vendar … Nekateri ljudje bodo vedno ostali v mojem spominu. Vedno se jih bom spominjala. Mogoče zaradi njihove osebnosti ali pa zaradi trenutkov, ki so mi jih dali. … In kot pravijo, prvih ljubezni nikoli ne pozabiš. No, na to se nanašajo sanje. In na to se nanaša moja prevelika obsedenost s preteklostjo. Obstaja človek, ob katerem se mi bo vedno pospešil srčni utrip, ko ga bom videla in ki me bo vedno privlačil. Ker je bil ena izmed mojih prvih ljubezni in ker nanj še veliko časa nisem mogla pozabiti. Ker je pač preveč poseben. Še vedno. In ja, preteklost je. In hkrati sedanjost. Obenem pa tudi prihodnost.
Nekako še vedno ne morem verjet, da lahko sanje tako vplivajo na nas.
Kako lahko preteklost vpliva na nas.
Kako lahko preteklost vpliva na sedanjost, hkrati pa tudi na prihodnost …
In kako se določenih oseb res ne da pozabit.
Mnja, saj vem … V življenju še bom spoznala toliko različnih oseb, toliko oseb se mi bo vtisnilo v spomin. Nekateri bodo pustli odtise, nekateri se bodo prilepili na mojo kožo, le redki pa na moje srce. Nekateri so že zdaj prilepljeni na moje srce. Z onim lepilom, ki se ga ne da odstraniti. Ne da se ga, pač. Preprosto.
In tud tisti človek, ki obstaja, na katerega bom pač vedno gledala z drugačnimi očmi, kot na ostalih nekaj miljonov ljudi (koliko jih v svojem življenju pravzaprav spoznamo?), tudi tisti človek se je prilepil na moje srce. Pa ne na taki način, kot se je še en človek pred 3 meseci in še nekaj dni, ampak na drugačen način. Na takšen, kot se je prilepila oseba pred 1 letom in 359 dnevi. Na takšen, ja.
Ampak to lepilo, s katerim se je prilepil ta človek, ni tako močno kot ostala. Da se ga odstranit. In da se ga spremenit. Še prelahko se ga da spremenit, tako, da bo spet prilepljen na drugačen način …
Na takšen način, kot je včasih bil, na takšen način, kot je obrnil moj svet in ga naredil drugačnega.
Na takšen način, ja.
Ampak ne bo se. Ker so sanje prepogosto neodvisne od človeka. Zato se ne bo. Ne sme se.
Ker neke stvari so preteklost. In preteklost bodo ostale.
Ne smejo postati prihodnost. Ker ni prihodnosti v njih. Z namenom ni prihodnosti v njih.
Že zato, ker je tisto lepilo, ki se na drugačen način prilepi, le za enega. In je že zasedeno. Zato ne, ne bo prihodnosti.
Čeprav ne vem, včasih si zaželim prihodnost … Prihodnost na drugačen način. Pa čeprav je narobe. Vem, da je.
Ampak kaj, ko lahko sanje tako preteklo preveč vplivajo na nas …

In če bo kdo razumel ta vpis, potem mu čestitam. Ker še ga sama na trenutke ne. Mogoče bom ga čez par let. Ali mesecev. Ali dni. Ne vem.

V glavnem, če ne razumete, se ne trudite razumet. Pretežko je. Sama sem pretežka za razumet. Ampak to je ravno tako zanimivo.

Lp.

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.