Pozitivnost življenja

25/01/2009 16:12 | V Življenje nasploh | Brez komentarjev

Očitno mi je res “usojeno”, da prepogosto naletim na ljudi, ki so malo bolj posebni. Drugačni od drugih. Mogoče zaradi njihove preteklosti, mogoče zaradi načina razmišljanja, mogoče zaradi okolja, v katerem so. V glavnem, drugačni. In ko vedno znova vsrkavam njihove spomine, njihov način razmišljanja, njihovo glasbo ali njihovo sedanjost, se vedno nekaj novega naučim. Mogoče začnem na določene stvari gledati drugače, včasih komu celo pomagam s svojim optimizmom in dobro voljo.

Sploh pa mi je fajn nekomu polepšat dan. To pa sploh. Pa čeprav je le majhen kompliment glede nove majce ipd, vseeno mi je všeč. Ali pa če se le komu nasmehnem. To se pa res vsem okoli sebe (razen osebam, ki jih sovražim xD). Mogoče še vedno verjamem tistemu smotanemu pravilu, da vedno podari nasmeh, če ga kdo potrebuje. Kot tudi verjamem v to, da je življenje lepo. (Zdaj se pesimistom – sami se imajo za realiste – zdim totalno patetična, saj vem.)

Ne vem, kako lahko nekdo živi tako, da vsaki dan obupava nad svojim življenjem. Da vsak dan misli, da je njegov zadnji, da misli, da je življenje brez vezno in da mu na tem svetu vsi ljudje želijo slabo. Saj, tud jaz mam včasih momente (predvsem v šoli), ko se mi res nič več ne da in pomislim, če se sploh splača živet. Ampak to so le momenti. Nekateri o tem razmišljajo po cele dneve.

Okej, meni je mogoče lahko govorit, ker imam trenutno vse, kaj rabim za življenje. (Ta trenutno bo vrjetno še kar dolgo trajalo.) Ampak ne vem … Tudi takrat, ko mogoče nimaš partnerja, tudi takrat, ko se zdi, da nimaš prijateljev …. Okej, brez prijateljev je res težko živet. Jaz ne bi zmogla vsega tega, če jih ne bi imela. Pa jih sploh nimam dosti. Ampak imam takšne, ki so več vredni, kot pa če bi jih imela miljon. Ampak dobro. Predpostavimo, da nimaš ljubezni (razen starševske, ali pa še te ne), dnevi se zdijo kot rutina in zdi se, kot da je vse tako oddaljeno. Nekateri ljudje se sprijaznijo s tem, nekateri se odločijo, da tako ne bodo živeli in ali končajo svoje življenje (kar je na žalost dandanes prepogosto), ali pa naredijo nekaj boljšega glede tega. Recimo, da sem bila jaz že v taki situaciji. Tud o drugi možnosti sem razmišljala (in spet si kdo misli, da sem emo, ja). Sprijaznit se nisem htela. In se nisem. Nato pa je prišlo tisto posebno poletje, ki mi je dalo marsikaj. (Dobro, saj sem imela nekaj prijateljev že od prej.) Tisto posebno poletje, v katerem sem se zelo zbližala z verjetno res najboljšimi ljudmi na svetu. Vsak je po svoje poseben, vsak ma nek svoj čar in vsak me na svoj način osrečuje, pa če to zveni še tako patetično.

V glavnem, moje razmišljanje še je vedno izredno pozitivno in verjamem v to, da je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega. Ampak mogoče je to tudi le zato, ker sem trenutno res srečna. Bomo vidli, kak bo, ko ne bom več (čeprav bo to moral bit res neki težki moment). In upam, da se še mi to dolgo ne bo zgodilo. Tak kot upam, da se ne bo nobenemu, ki je trenutno srečen. Kateremu se trenutno svet smeji.

Lp.

Ja.

24/01/2009 18:06 | V Življenje nasploh | 1 komentar

Ohja.

Včeraj je tud bla mešanca vseh možnih čustev. Ampak na srečo je prevladovala sreča. Ker je res lepo vedet, da bo nekdo VEDNO tu zate. Da te bo vedno prenašal, vedno poslušal, vedno pobral, ko boš na tleh in ti vedno privoščil srečo. To je res lepo met. Izredno lepo.

In jaz mam. Mam v svoji lasti in nikoli ne izpustim iz rok, pa če se še bo ona tak trudla. Pa saj vem, da se ne bo.

Ker je res bit lepo z njo. Lepo se je smejat za brezveze, kot da si zadet (najboljša stvar je, da ne rabiš vzet nobene droge, da bi bil) in bit eden izmed najsrečnejših ljudi na svetu. Ker je ob takih momentih res vse tak preprosto in vse mogoče.

In ja, res mam neverjetno srečo. Že zaradi tega, ker ne rabim opojnih substanc, da bi bila srečna in da bi se mi trgalo obenem, po drugi strani pa tud zaradi ljudi, ki me obdajajo. Ja, saj vem – vsak ma svoje napake.

Ko smo že pri napakah … Ah, nič. Bom raje prihranila za drugič, itak pa zdaj nimam več kaj veliko časa na voljo. Obiski etc.

In bolana sem. Spet enako kot lani, par dni po mojem rojstnem dnevu in bolana. Naključje verjetno, ja.

Lv.

Staram se xD, 2.

21/01/2009 23:03 | V Življenje nasploh | 1 komentar

No ja, torej. Pa tud pride ta dan v letu, ko mam jaz rojstni dan. Torej, točno danes pred 15imi leti ob takem času sem že bila nekaj ur na svetu. Kaj se je takrat dogajalo, nimam pojma. Morem vprašat mamo.

Torej sem zdaj že v 16 letu. Saj se mi ne da znova in znova obnavljat svoje zgodovine. To sem pisala že lani, verjetno pa tudi nobenega kaj posebej ne zanima. Dan je bil pač tak kot je bil, začel se je malce slabše, potem je bil pa vedno boljše. Vsi smsi so bli res zelo lepi in jezik se mi je prelamljal ob besedi hvala.

Kasneje sem prebrala Lucijin blog in res me je ganlo in mi čis polepšalo dan, nato pa sem bila res zelo vesela, ko je prišla gor. Ker je res nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Res. <3
Prvo mesto je še vedno ohranila Tina (ki mi je prva čestitala, točno ob 00.00), najbolj točen pa je bil, logično, moj dragi. (Lani je bila najbolj točna Lucija, letos ni imela te možnosti.)

Torej ja, stara sem 15 let in 0 dni, čez 365 dni pa bom stara 16 let. To je že nekaj, ne?
… Čeprav nočem odrast. Ker so res ta leta verjetno najlepša v življenju, ko še nimaš tistih glavnih obveznosti in ko lahko živiš še brezskrbno. Ko si lahko svoboden in lahko poskusiš vse. Tega verjetno kasneje več nimaš. Ker vem, kako bi moj foter rad šel na kaki stari rock koncert, ko mu omenim, ker vem, da bi verjetno v življenju še toliko ljudi radi poskusili to in to, pa so prepozni … Zato ja, jaz poskušam pač živeti življenje s polno žlico, čeprav to ne pomeni, da počnem vse t.i. prepovedane stvari (kajenje, droge, alkohol … kar bi se naj poskusilo – vsaj tako je mišljenje nekaterih) in nisem vsak dan zunaj ponoči, ampak uživam v malenkostih.

Tak ko dans, ko sma mele z Lucijo res najboljše finte prek kamere. Ja, čist obožujem take momente. Take malenkosti, ko je vse preprosto in ko se ti lahko trga, brez, da bi se sekiral, kaj si tista druga oseba misli o tebi. To je res lepo vedet. In lepo je vedet, da Lucija pride v petek k meni. <3

Zaj grem pa spat. Lahko noč.

Lv.

(Ne)srečni

20/01/2009 19:13 | V Življenje nasploh | 10 komentarjev

Ugotavljam, da nekateri res ne cenijo te sreče, ki jo majo. Pa ne, ne mislim zdaj tistih otrok v Afriki, ki so pač brez hrane etc, ampak pač ljudje, ki imajo manj sreče. Ki jih nekdo psihično uničuje ali jih je že uničil. Ti ljudje nimajo take sreče kot mi in mi, ki jo imamo, včasih tega ne znamo ceniti.

Res me zlo boli, ko se mi kdo odpre in pove nekaj čisto nepričakovanega. (Nekaj slabega, mislim.) In nekaj zelo osebnega. Ko mi nekdo pove, kaj prestaja, kaj se mu dogaja doma (in družinski problemi so ponavadi še najhujši) in kako tega več ne prenese. Sovražim, ko tej osebi ne morem pomagat. Jaz bi rada vsem pomagala. Rada bi naredla vse, da bi bli vsi srečni … da bi imeli življenje, ki si ga zaslužijo. Da bi imeli vsi na nek način priložnost si naredit življenje takšno, kot ga želijo. Pa ja, to imajo po nekaj časa. Ampak kaj narediš, ko se ti to, kar se ti ne bi smelo zgoditi, zgodi že v otroštvu?

Rada bi, da se tista oseba (mogoče mislim določeno osebo, mogoče pa ne) opre name, da ve, da mi lahko zaupa, da mi lahko pove vse … Ker vem, da se lahko s pogovorom marsikaj doseže. Ker vem, da tudi ko sem jaz najbolj na tleh ali pa najbolj jezna, da takrat najprej vse to stipkam prijateljici / prijatelju. No ja, sicer imam jaz tud to prioriteto (včasih je, včasih ni), da se preprosto ne morem razjezit, da ne morem spravit te jeze ven s sebe – vsaj ne tak da bi se začela dret, da bi začela kaj metat okoli sebe, ali še huje, da bi kaj naredila sebi. Ne, jaz pač tudi v najhujših trenutkih ostanem popolnoma mirna in se lahko samo zjočem.

… Okej, se to ni poanta tega vpisa. Pač, jaz bi res rada vsem pomagala. Čeprav vem da ne gre. Ker ko je enkrat že nekaj storjeno, se očitno tega ne da popravit. Lahko sem samo tam v moralno pomoč in podporo in upam, da dajam občutek, da se mi res lahko vsakdo zaupa in ve, da ne bom nobenemu povedla (razen če zlo redko vprašam kakega res dobrega prijatelja za pomoč / mnenje).

Ohja, nakladam. Očitno bom res mogla it študirat nekaj v taki smeri, da bom poslušala ljudi in jim poskušala na vsak način pomagat. Kr mam očitno to v krvi.

YouTube slika preogleda

Ta pesem mi je res všeč. Ne vem zakaj, neko posebno energijo oddaja. (Alpa z mano ni vse vreji.)

Btw, moj zadnji vpis kot 14letnica. xD

Lv.

Perfektno, ja

17/01/2009 21:39 | V Življenje nasploh | 2 komentarjev

Mogoče se to vse skupaj zdi že komu patetično, mogoče pretiravam in nakladam, mogoče se ponavljam, ampak znova in znova doživljam take perfektne dneve, o katerih sem res samo sanjala. Ker sem spet danes bla v raju, ker se je zdelo, da dan nima konca.

Pa čeprav sem pričakovala, da bo pač po 3 mesecih že počasi se umirlo, da ga ne bom mogla met še rajši … Sem se zmotla. Ker ga mam z vsakim dnem še vedno rajši (sploh ne vem, odkod mam jaz tlko ljubezni na razpolago) in ker je vsak dan z njim lepši.

Ker prebere vse moje misli in jih pove na glas, ker pove vse besede ki jih želim slišat, ker naredi vsa dejanja, ki si jih želim in ker me tak lepo pogleda, da se stopim. Ker tistih par minut, ko ga ni zraven mene, ga tak pogrešam, da pol, ko ga končno dobim spet nazaj, ga naredim tak svojega, kot še nikoli prej. Ker je tak predober do mene in ker vem, da bo to trajalo. Ker se lahko zajebavam z njim vedno in povsod in ker je njegov smeh tak smešen, da se moreš zraven smejat. Ker sem lahko z njim jaz resnično jaz – brez pretvarjanj, brez maske, brez ničesar. Tega si pred nobenim drugim fantom nisem upala. Ker vem, kak sem lako nora, da se me človek ustraši. Ampak on se me ni. Nasprotno, ugotovila sem, da je on prav tako nor kot jaz. In nori spadamo skupaj.:)

In tak lepo ga je napast, ga poskušat spravit v sneg (dejstvo, da je stokrat močnejši od mene, takrat nima vrednosti), ga poskušat ustavit, naret v glavnem karkoli za zmago. Pa itak vem, da ne bom zmagala. Ampak se trudim. In ravno to je tak smešno. Videt svojo nemočnost nad njim. In se obnašat ko otrok. xD To ma res nek svoj čar.

Po drugi strani pa so tud tisti mehki trenutki, trenutki, ko preprosto nočeš, da se konča, ko lahko samo ležim na njem in poslušam bitje njegovega srca, se ga dotikam in poslušam njegove besede, vsrkavam njegove spomine, berem njegove misli, poskušat rešit njegove probleme in mu preprosto povedat, klko mi pomeni. Ker je tak prekleto lepo vedet, da sem jaz tista, ki mu dela življenje lepše. Da sem jaz tista, zaradi katere naredi marsikaj. In zaradi katere je srečnejši. To je res ful lepo vedet. Se vem, da tud prijatlom delam življenje lepše. Ampak to je drugačni občutek, že zaradi njegove mogoče manj srečne preteklosti.

…Če pa še … Mogoče zgleda, kot da zapostavljam prijatelje. Upam, da jih ne. Ker jih resnično nočem. Glede tistega z novim letom se še zaj sekiram, ampak vem da bo mi Lucija (ali pa kdorkoli drug) povedal, če se bo počutil zapostavljeno. Ker mam dovolj ljubezni za vse. In dovolj sreče tudi.

Lep večer.

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.