Novembrski dež

30/11/2008 20:17 | V Življenje nasploh | 7 komentarjev

Zadnji dan v novembru. (L)

Res sem že komaj čakala december… Ker je vse tak praznično, ker je sneg (khm no ja, če bo ga sploh tu kaj za božič), ker v šoli ne pritiskajo na nas, ker je fajno vzdušje, ker so konec decembra počitnice in ker pride tud novo leto (katero bi rada preživela v bistvu tud na 2 načina, ampak noben od teh ni preveč možen :/).

No ja, kljub temu pa je vse to skup tud drago. Mama ma rojstni dan, pa še božič… Pa pol tiste neke malenkosti za vse neverne/verne kot novo leto, dedek mraz etc. Se ne vem kaj še vse je. Jaz sicer nisem verna, ampak božič vseeno praznujemo. Okej, praznujemo… Ne gremo v cerkev (niti pod razno) in nimamo doma jaslic ipd. Je pa ta večer malce drugačen kot pa vsi ostali. Narejimo smreko / jelko (ahja, lani se še spomnim, da sem čisto zmrzovala, ko sem smreko delala, ker je crknila kurjava) in zvečer nekaj pojemo, pol odpremo darila (če pa ne morem zdržat do zjutraj xD), pol pa seveda vsak na svoj konec.

Božični dan je prav nekaj posebnega. Ne vem, res mi je všeč vzdušje. Ko se zbudim v lep sončen, bel (če je le možno) dan in potem je pač.. Lepo. Nakladam, vemja. xD

Spomnim se nekje 8. razreda, ko me je kar nekaj sošolcev in sosošolcev klicalo emo. Iz meni neznanega razloga. To je blo res zanimivo, ja. Še danes se sprašujem, kak so mi lahko sploh kaj takega rekli, ko pa mam raje življenje kot vsi oni skupaj. Ko pa si samomora niti pod razno ne bi upala naret (in ne samo zato, ker sovražim kri – še celo lastno) in ker sem taki optimist, da ne vem, če je kdaj že obstajal večji.

… Ko pa mi malenkosti naredijo dan, ko pa vidim vedno dobro v ljudeh, pa naj še bodo tak slabi. Jaz bom našla neko svetlo plat človeka (razen izjeme, ki jih pač sovražim in četudi majo svetlo plat, je nočem videt) in bom gledala človeka po tisti strani. Ko pa se mi smili vse kar diha in ima težave (ali pa tudi če ne diha xD) in skušam popravit vse, kar je narobe. Če je kdaj kaj. In Lucija lahko potrdi, da so moje najpogostejše besede, ko se mi kaj izpove, “vse bo okej”. (Pa četudi kao to ni v redu ker mormo prijatelje postavit na realna tla etc .. Saj vseeno, totalno ven iz teme.)

In ja, resnično mam rada življenje. Pa če še to zveni tako zlajnano in nevem kako še vse, rada ga mam. Vsak delec. Slabe in dobre trenutke, ure, dneve. (Čeprav v slabih trenutkih vedno najdem nekaj za kar je vredno živet.) Pač… Ne vem.

…To bi blo naj konec mojega nakladanja, ker me je nekaj zmotlo, pa ne morem naret spodobnega konca. xD

…Kaj je puncam, da bi rade že v 9. razredi zguble nedolžnost z nekom, s katerim sploh niso skup? Ki je poanta? Jaz sem zaj itak enako stara ko one, pa če ne bi bla v zvezi, niti razmišljala ne bi o tem. Mislim sploh se mi nikamor ne mudi. Ko bom človeku 200% zaupala in ko bom pripravljena, bom že.

Ni mi pa neko veselje, da bi mogla zdaj ne vem, na silo, ker pač bi bla tako bolj kul in ne vem kaj še vse. Omg, ja seveda. Take punce se mi smilijo. Fantje se morjo res potrudit, da si zaslužijo, da punca zgubi nedolžnost, ne pa obratno.

…Okej, končala bom. Kr vidim, da toti stavki prav nikam ne vodijo. xD Pa še z Markotom mama zlo zanimivo temo in niti nisem zbrana.

YouTube slika preogleda

Tokio, ‘92.

Za zadnji dan v novembru. Pesem, ki ma neprecenljivo vrednost. Vsaj zame.

Lv.

Samo zate..

29/11/2008 19:06 | V Življenje nasploh | 7 komentarjev

Nekako… Mi nikoli ni uspelo ubesedit svojih čustev (razen onega nakladanja) in nikoli nisem vedla, kak naj to vse skupaj opišem… No ja, saj še zdaj ne vem. Ampak sem pripravljena poskusit napisat.

In ja, ta vpis bo namenjen le tebi.

Ker… Ne vem, kak naj povem, kaj čutim do tebe. Ni besed, ki bi lahko ubesedile moja čustva. Ko sem s tabo, se čas ustavi (pa če to zveni še tako zlajnano) in ko ležim zraven tebe, se skoraj jočem od sreče. Z vsakim dnem te mam bolj rada in z vsako malenkostjo, ki jo narediš, se mi zdi, da je svet še lepši. Takega lepega pogleda, namenjenega meni, nisem videla že zelo dolgo, takega lepega nasmeha pa še nikoli. Ko sva skupaj, nočem, da se konča in ko greš, te začnem pogrešati še bolj kot kadarkoli prej.

Mnja. Mogoče to zvenijo le še ene prazne besede najstnice, ki še itak nima pojma, kaj je ljubezen in ja, kao pravo ljubezen spoznaš pri nevemklko letih, ko si že zlo star in nebogljen, ko maš miljon izkušenj iz ljubezni – srečnih in nesrečnih – in ko se ti zdi, da poznaš ljubezen do potankosti. Pa ja. Takrat več ni skrivnosti zate, se mi zdi. Zdaj pa ravno te skrivnosti, ravno to odkrivanje nečesa novega… Naredi ljubezen še bolj zanimivo. Ravno to, da ljubezni ne poznaš in da jo odkrivaš, je – pomoje – veliko bolj zanimivo. Ko ne veš, kaj se bo zgodilo in ko tiste male stvari naredijo dan.

…In ne, niso le prazne besede. Pomeniš mi zelo dosti. In naredil si ogromno spremembo v mojem življenju, pozitivno spremembo. Brez tebe si zdaj več ne predstavljam vsakdana in nimam pojma, kaj bo, če / ko bova kdaj šla narazen. Preživela bom, to že – nisem tako kruta do prijateljev -, ampak … Nikoli več ne bo enako.

Pa ja. Zdaj si verjetno nek starejši bralec /bralka misli svoje o meni. Kako lahko neka navadna 15letnica misli, da pozna ljubezen? In kako lahko trdi, da brez človeka ne bi mogla živeti, ko pa moraš poznat človeka najmanj 10 let, da lahko to trdiš?

Jaz pač tako mislim. In čutim. Pa naj še bo ta tema tak prežvečena pa zlajnana, pa naj bom jaz ponavljajoča in brezvezna .. Če komu kaj ni prav, ne rabi komentirat in lahko preprosto zapre moj blog in gre na drugega. Ker vem, da gre marsikomu v nos, da si jaz mislim, da lahko mam zares rada.

In …. Karkoli se zgodi med nama, kakorkoli se stvar obrne etc, te ne bom nikoli pozabla. Res ne.

…Še nekaj. Vem, da se res ponavljam s tem etc, ampak nočem naret te napake. Torej ja; prisežem, da ne bom pozabla na svoje res najboljše prijatelje, ki mi pomenijo svet. Ne bom. Če bom, naj me kdo opozori.

S tabo je popolno. In zares te mam rada. <3

Lv.

Oasis <3

27/11/2008 23:00 | V Življenje nasploh | 6 komentarjev

Danes me je prevzela predvsem želja po koncertih. Celi večer že poslušam live posnetke na youtubeu od Oasis (mogoče me jezi to, da so februara na Dunaju, pa noben noče z mano it) in gledam, kak so popolni. Kak je tota muzika popolna.

Vse bi dala za njihov koncert, vse bi dala da bi jih občutla v živo (pa se ne samo njih)… Meni glasba ogromno pomeni v življenju. Brez nje ne bi mogla preživet. Res ne.

YouTube slika preogleda

Champagne Supernova <3

YouTube slika preogleda

Wonderwall <3

YouTube slika preogleda

Yellow <3 (Sicer pesem od Coldplay)

YouTube slika preogleda

Live forever <3

YouTube slika preogleda

Don’t look back in anger <3

Omg, totalno zaljubljena.

Gre kdo z mano na koncert februarja? * puppy eyes *

78 strani mam pri knjigi. Proud of myself ^^

Lv.

Odpelji me stran..

26/11/2008 18:38 | V Življenje nasploh | 9 komentarjev

Šla bi nekam. Saj ni pomembno kam. Nekam pač. Ker sem že sita vsega skupaj. Okej, vsega ne. Nikoli se ne bom naveličala Lucije, Tine in ostalih in nikoli – upam da – se ne bom naveličala njega.

Sita sem mrzlega vremena (če bi bil sneg, bi blo dosti lepše), vstajanja ob šestih zjutraj in šole. Predvsem šole. Tega vsrkavanja znanja, učenja, delanja domačih nalog, poslušanja in vsega ostalega. Saj ne rečem, sošolci so zakon, uživam v razredu. Ampak ne pa pri pouku.

Res bi rada nekam šla. Kamorkoli. Nekam drugam. Nekam, kjer ni skrbi, če znam to pa to, če sem naredla nalogo tam pa tam, kjer ni razmišljanja, kako se moram zgodaj vstati in se pripravit, nekam, kjer ne bi sedela osem ur in čakala, da minejo in kjer ne bi razmišljala, kako pogrešam njega in prijatelje. Šla bi nekam, kjer je res zelo vroče in kjer bi lahko samo ležala v kopalkah, okoli mene pa bi bilo le morje. In, če bi imela srečo, tudi on. Le ležala bi in razmišljala o tem, kako je življenje lepo in da je pa mogoče to smisel življenja.

Vrnila bi se po nekaj časa, spočita psihično in fizično. Ali pa se sploh ne bi vrnila. Ampak potem bi zahtevala, da pridejo določeni ljudje k meni. Ker brez nekaterih ne bi mogla preživet. Ostala bi tam, sicer neizobražena in brez pojma, kaj je DNK in RNK, kakšno orožje so imela starodavna ljudstva za lovljenje mamutov, ne bi imela pojma, kako se v latinščini predstavit in sanjalo se mi ne bi, kje so določeni kraji in mesta. Pa kaj.

Bila bi pač totalno neizobražena, bla bi pa vsaj srečna. Se mi zdi. Saj to sem že zdaj, razen ko nimam kakih svojih psihičnih momentov, ki trajajo kar nekaj časa, dokler jih kdo ne pomaga popravit. Momenti, ki so posledica predvsem stresa. Ki pa ga je zadnje tedne preveč.

Ma ja, kot že v prejšnjem vpisu omenjeno – sama sem si zbrala to šolo in sama nosim zdaj posledice. Sama sem se vpisala na gimnazijo z namenom, da bi nekaj dosegla. In tudi bom. Preživela bom ves stres, naučila se bom vse, kot se morem, pa tudi ocene bodo spodobne. Drugače mi moja vest ne bo dovolila. Ne bom šla nikamor, ostala bom tukaj še verjetno kar nekaj časa, preživela vse, kar moram preživeti, potem, ko pa bom… Pa bom šla nekam. In bo zato takrat toliko lepše, kot pa bi bilo zdaj, ko komaj začenjam gimnazijo. Nekaj bom v glavnem naredla iz sebe. Pa če še to pod takim hudim stresom in utrujenostjo. Nekaj bom. Ker bi sama sebe sovražila do konca svojega življenja, če ne bi.

Vse bi dala za počitnice.

YouTube slika preogleda

Ni primernejšega videa, alpa ni available. Pesem je v glavnem pomembna.

Biologija.. Čakaj, zakaj že?

25/11/2008 21:33 | V Življenje nasploh | 5 komentarjev

Hja. Danes bo spet en vpis o šoli. Sicer bi se mogla zdaj namesto tega, da pišem to, učiti, ampak okej. Bom že nekako spelala skozi. Se mi zdi.

Ja. Jutri pišem biologijo in znam, kar znam. Večino svojega učenja sem se predvsem ubadala s tem, zakaj moramo vse to znati. Saj nekaj je splošna izobrazba, ampak da veš do potankosti, kako poteka semikonzervativno podvajanje DNK, kako nastane beljakovina, čisto vse o celični membrani, difuzija, osmoza, aktivni-pasivni transport…. Brezveze da govorim sploh. Res ne vem, zakaj moramo to vse obvladati v nulo, do potankosti vsako najmanjšo stvar… Ko pa nam to ne bo nič koristilo, razen če gre kdo študirati biologijo ali kaj podobnega?

Saj zato sem pa zbrala klasično gimnazijo, da mi ne bi bilo treba toliko vedeti o naravoslovnih predmetih, da se lahko potem jih rešim v 3. letniku in da bi bil bolj poudarek na družbenih predmetih. Zdaj pa je v mojih mislih le to, kako moram vedeti vse o naravoslovnih stvareh, ki jih v življenju nikoli ne bom rabla. Okej, splošna izobrazba že, da bom vedela, kaj je DNK in RNK, da bom vedela nekaj malega o celici, ampak tako podrobno? Kot da se bom, ko bom starejša, v kaki družbi mogoče bolj izobraženih ljudi pogovarjala o tem, kako poteka podvajanje DNK. Verjetno res ne, razen če bi bila obdana s samimi naravoslovci, kar pa verjetno ne bom, glede na to, da bom sama šla v družbene vode.

Ja, saj vem. Sama sem se odločila za to gimnazijo (čeprav klasično!) in moje tečnarjenje o tem, kako je težka, ne bo nič pomagalo, ker se navsezadnje le lahko izpišem in grem na kakšno slabšo šolo, kjer biologije sploh ne bi bilo.

Ampak zbrala sem si to šolo, da bi imela podlago za nadaljni študij. Za nadaljni študij, ki bi bil v družbeni smeri. In menda, če bom kdaj pisateljica, ne bom napisala knjige o DNK, razen če teoretično šla študirati kaj v tej smeri. Kar pa definitivno ne bom, ker komaj čakam, da končam 2. letnik in se rešim biologije, kemije in fizike. Naravoslovnih predmetov, torej.

Mnja, še vedno nisem prišla do zaključka, zakaj moramo vedeti toliko o vsem, ko pa nam to v življenju res ne bo nič koristilo. In verjetno do zaključka niti ne bom prišla. Dejstvo je, da moram vse skupaj to vedeti, če hočem jutri spraviti skupaj za vsaj pozitivno, še boljše pa bi bilo, če bi bila kaka 4ka, da bi si popravila prejšno oceno (3, vprašana). Ampak to so verjetno spet moje sanje, ker se niti pod razno nisem dovolj učila. Razlog je popolnoma preprost: Ne da se mi. In ne vem, če bom spet kdaj imela veselje do biologije (glede na to, da nas je zapustil res najboljši profesor na tej gimnaziji).

Saj vseeno. Biologije čez 4 leta ne bom imela pojma. Kaj šele čez 10. Zdaj pa jo moram vedeti, in znam jo. Naprimer.

Lv.

Btw, danes je poseben dan ^^ Sicer ne za tiste, ki ne poznajo moje situacije, ampak zame pa je.:)

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.