Space Slovenia – včerajšnji rock koncert

23/08/2008 19:07 | V Življenje nasploh | 4 komentarjev

Pozabla sem, kako fajn je bit na koncertih. Še posebej kakih rockerskih. Včeraj sem bila na poleni v Lenartu, kjer se včeraj in danes dogaja Space Slovenia.Včeraj je bil rock, danes je techno. Danes mi niti ni za it, ker techna res ne prenašam. Pa tudi bi ga preživela zaradi kakšne dobre družbe, ampak mi niti to ni zagotovljeno, glede na to, da bo večini le do pitja. Sicer pa je itak dež, tak da še me manj mika.

No, včeraj pa je blo res super. Prve skupine še niti ne, kasneje, ko pa so prišli Memento Mori, pa se je začelo. Tudi jaz sem se čisto vživela v glasbo, ko so prišli presenetljivo dobri bošnjaki in so res meli odštekano, svojevrstno glasbo. Začeli smo noret in smo uživali v glasbi, čeprav nismo razumeli niti trohice besedila. No, ob 12 so morali vsi it, zato sem ostala sama. Pa ne dolgo, saj je prišla druga družba. Takrat je že bilo Zaklonišče Prepeva, ki pa so imeli, khm, svojevrsten način izražanja glasbe. Tudi v njih smo se vživeli in čas je prehitro mineval, čeprav sem že bila kar utrujena. Zadnja pesem je bila seveda Računajte na nas, na katero smo najbolj skakali in se drli.

…Nato pa se je končalo. In spoznala sem, da mi res primanjkuje koncertov, kot je bil včeraj. Bo še prišlo, ja. Danes pa je res zelo beden dan. Dež, da sploh ne moreš biti zunaj, tako da sem za računalnikom in ne delam ničesar pametnega. Ahja, bom ga že preživela.

Lv.

Že dolgo nisem videla nekaj tako smešnega…

19/08/2008 23:33 | V Življenje nasploh | 26 komentarjev

…Kot je tole. Pogledala sem že enih 3x in vedno sem se morala smejati. Potem, ko pa sem prebrala komentarje spodaj, pa še bolj.

Pomoje vredno ogleda, čeprav se bo nekaterim zdela izguba časa.

No, kaj si pa jaz mislim o vsem tem… Poleg tega da je noro, pretirano in popolnoma brezveze? Resnično ne razumem, kako lahko nekatere fanice verjamejo, da če bodo naredile nek shod, dale nek brezvezen pokal in pokazale svojo “zvestobo”, da bo potem skupina prekinila vse sume, da gredo narazen. Kako ne razumejo, da je tukaj le denar in da se pretvarjajo, da podpirajo fane samo, da bi jih obdržali in da bi bili ja bolj sladki? Ne bi bila presenečena, če bi se na televiziji pojavilo reklama v nekem takem smislu:

“Si pravi rbd fan? Si jim zvest? Potem glasuj za skupino, da ne bo razpadla! Pošlji rebelde na **** in prispevaj 10€ za njih! Bodi PRAVI rbd fan!” 

Saj ne, da sem kakorkoli ljubosumna, ali da zapravljam čas s temi stvarmi, lahko, da mi bo nekdo zabil, da kaj se sploh ukvarjam s tem, če pa ne maram. No, razlog je tukaj – zato, ker mi je grozno smešno in obenem žalostno, ker se lahko zraven res nasmejim in ker je čisto javno, ziher samo za nas, da bi se smejali.

To je vse z moje strani.

Aja, btw, tožla bom reklamo za Vanish. Izjemno tečna je s tistima dvema frocoma. In še prevečkrat jo ponavljajo. Res. -.-

Lv.

Pink Floyd

18/08/2008 20:44 | V Življenje nasploh | 11 komentarjev
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Če jih mogoče kdo ne pozna, a dvomim…

Rada bi šla na njihov koncert. Zelo. Da bi slišala Wish you were here, ki je zame ena res najlepših pesmi na svetu, in ostale pesmi, ki se jih ne da opisat z besedami,  v živo. In enkrat bom.

Res so ena izmed najboljših skupin vseh časov.

So, so you think you can tell Heaven from Hell,
blue skies from pain.
Can you tell a green field from a cold steel rail?
A smile from a veil?
Do you think you can tell?
And did they get you to trade your heroes for ghosts?
Hot ashes for trees?
Hot air for a cool breeze?
Cold comfort for change?
And did you exchange a walk on part in the war for a lead role in a cage?
How I wish, how I wish you were here.
We're just two lost souls swimming in a fish bowl, year after year,
Running over the same old ground.
What have you found? The same old fears.
Wish you were here.

Lv.

Prve ljubezni, priprave na SŠ in pesem iz ‘80ih

17/08/2008 13:59 | V Življenje nasploh | 7 komentarjev

Ne morem verjet, da je spet en teden okoli. Počitnice se končujejo s preveliko hitrostjo in zdi se mi, da bom že jutri stala pred gimnazijo cela živčna in se bom ozirala okoli za novimi ljudmi, novimi prijatelji, novimi simpatijami, novimi sošolci… In na koncu bo resnično tak hitro minlo. In bo že prišel 1. september, ki se ga ne veselim in veselim hkrati. Katerega me je strah in sem vznemirjena hkrati. Ahja.
In čeprav so mi vsi, ki so že končali OŠ pravili, kak bom med počitnicami začela pogrešat sošolce, še jih sploh nisem začela. Nekako sem se jih večino že naveličala, s tistimi, s katerimi sem se pa zelo navezala (in to je res mala številka), pa bom itak obdržala stike. Pa itak Maribor ni tak velik, kot se zdi, zato se bomo kdaj pa kdaj že “naključno” srečali in se tak ne bomo tak zlahka pozabli.

Pravijo, da prvih ljubezni nikoli ne preboliš. In strinjam se. Jaz bom na nekoga vedno gledala drugače, kot pa kdorkoli drug. In vedno, ko ga bom srečala, bo se v meni pojavlo tisto nekaj, kar mi bo obudilo spomin na tiste čase, ki sem jih preživela z njim. In vedno me bo na nek način privlačil. In to ni nujno, da je ravno prva ljubezen. Lahko da je druga, tretja, četrta, samo, da se mi je vtisnila v spomin do konca življenja. To je bila najstniška ljubezen, ki je name naredila spremembo. Seveda ni bila zadnja (če je kdo po kakem naključju pomislil na to), ampak res verjamem, da mi bo ostala v spominu. Ker je bila vseeno nekaj posebnega. In ne samo zaradi tega, ker mi je dala nekaj prvih stvari. Pač, zapomnila si jo bom. In osebe verjetno ne bom prebolela. Verjetno ne bom nikoli prišla do tiste točke, ko bom lahko zlahka pozabila nanjo in si jo izbrisala iz življenja. To bom lahko naredila z marsikom, a ne s posebnimi ljudmi, ki so v mojem življenju pustili stopinje. (Do zdaj.) Mogoče se zdi, kot da sem stara 90let in pripovedujem o največjih ljubeznih mojega življenja, a je to le majhna, najstniška ljubezen, ki se je zgodila pred 15letom in ki je pustila pečat. Nakladam, ampak kaj pa če je vse res?

YouTube slika preogleda

Stara pesem, ampak še vedno zelo lepa. In a ni od Mike – Take it easy, tako neočitno podobna tej?

Lp.

Ko dobim navdih..

10/08/2008 23:07 | V Življenje nasploh | 1 komentar

Gledal sem jo, ne, strmel sem vanjo, in verjetno nisem bil edini moški v baru. Gledal sem njene nežne, premišljene gibe – kako je svoje dolge, koščene prste ovila okoli vratu kozarca, kako se je, komaj zaznavno, nasmehnila, vedoč, da danes blešči, in kako je počasi in nežno stegnila vrat za natakarjem. Takoj je prihitel, že s kozarcem v roki in zamrmral, da ji časti moški pri tisti mizi. Ni me obšla ljubosumnost, saj sem vedel, da ga bo zavrnila, kot je to naredila že vsakemu moškemu, ki se ji je danes približal.

S prosto roko si je šla skozi svetle, dolge, valovite lase, ki so se ji svetili pod snopom luči. Zdaj sem lahko uzrl njene oči, bile so zelene, kot je zelena trava, in bile so velike, gledale so jasno, sproščeno, umirjeno. Dotaknila se je naramnice svoje črne majice, ki se je zlivala z njenim telesom, nato pa drsela z roko, šla čez obline in se ustavila na kavbojkah, ki so bile, kot da bi bile narejene samo zanjo, in roka je obstala na zgornjem delu noge, kot da počiva.
Moški v baru so komaj zaznavno izdihnili, kot da bi do zdaj ves čas zadržali dih. Ona pa je močneje prijela vrat kozarca, da sem se zdrznil in pomislil, da bi tako prijela moj obraz in ga pritisnila k sebi, nato pa je počasi, a le za milimeter, razprla ustnice, kozarec pa ponesla k sebi. Naredila je požirek in čutil sem, kako z jezikom okuša pijačo, kako se v njej premami občutek toplote, ki ga povzroči alkohol in videl sem, kako je spustila svoj požirek po grlu, se spet nasmehnila, tokrat bolj opazno, nato pa odložila kozarec.

Zdaj je obrnila glavo v mojo smer, da sem zadržal dih. Njeni lasje so se za sekundo dvignili, potem pa se ji spet razpustili na ramena. Še dalje sem strmel vanjo, ne vedoč, da ona gleda vame. Ko se je nasmehnila, ko se je nasmehnila meni, sem izdihnil in se ji klavrno nasmehnil nazaj. Zdaj je trenutek, moram iti do nje, sem pomislil, a ko sem se poskušal vstati, je odkimala, jaz pa sem obsedel kot prikovan. Nisem vedel, ali naj bom razočaran, žalosten ali vznemirjen. Nisem vedel, kaj me čaka.
Vstala je; vsi moški, vključno z mano, smo zajeli sapo, ko je pričela hoditi. Imela je elegantno, manekensko hojo, njeni lasje so se ji dvigovali in spuščali, ona pa je zrla vame. Slišal sem njene pete, ki so neusmiljeno tolkle po tleh, čutil omamnost, ki je bila v nji, videl njene lepo oblikovane noge, s pogledom sem se pomikal proti vrhu, čez njen trebuh, čez njene lepe, primerno velike prsi in se ustavil na njenem obrazu.

Zdaj je bila pri meni in se mi smehljala, jaz pa sem poskušal čim bolj normalno dihati, čeprav je v meni vrelo, srce mi razbijalo in roke so se mi potile, kot da sem pretekel sto kilometrov.
»Lahko prisedem?« je vprašala z žametnim, nežnim, mehkim glasom, jaz pa sem le prikimal. Ženske imajo rade romantiko, sem pomislil. Moraš jo razvajati, govoriti lepe besede. Začel sem s pogovorom počasi, poskušal sem govoriti globoko in jasno. Njene zelene oči so strmele vame, njene tenke ustnice so se izoblikovale v nasmeh, ko me je poslušala. Obrnila se je, jaz pa sem čutil piš njenih las.
»Greva nekam drugam,« je rekla, se spet obrnila k meni in mi ponudila nasmeh. Romantik, sem si govoril, romantik.
»Bi šla… Bi šla z mano na sprehod ob reki? Polna luna je,« sem rekel tako tiho, da sem dvomil, da me je slišala. Naenkrat so se njene oči spremenile; za sekundo sem pomislil, da je presenečena. Komaj zdaj sem opazil njen nos, ki je bil tako popoln, kot ona. Majhen, malce privzdignjen in pegast. Pomežiknila je z očmi, kot da ne vidi dobro, malce namrščila čelo, a se ni nasmehnila.
»Razočaral si me. Edini moški v baru si, ki me vsaj malo vzburjaš, pa še ti nočeš seksa.« S temi besedami je odšla iz bara.

Lv.

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.