Naš zadnji izlet

28/05/2008 22:04 | V Življenje nasploh | 12 komentarjev

Pa smo nazaj z zadnjega zaključnega izleta v OŠ. Bil je taki, kot se spodobi za zadnji – svetoven. Delali smo vse živo. Najboljše od najboljšega pa je blo morje, ki me je res.. Fasciniralo. Kot da ga vidim prvič. Pa še sploh zato, ker sem bla s prijatelji…

Prvič, kaj smo meli takoj nekaj prostega časa po tem, ko smo si pogledali apartmaje in se zmenili, kdaj se dobimo, smo šli do morja. (V Izoli smo bli.)  Čeprv je bla dolga pot, sem bla ful srečna, ko sem vidla morje, čeprav sem ga vidla ne dolgo nazaj. Zdelo se mi je, kot da je drugačno. Kot da je še lepše, še bolj modro, še bolj prosojno, še bolj… (In ne mi zdaj tu rečt, da to zato, ker sem zaljubljena.) Pač drugačno. In te mi je blo vseeno, kak dolgo bom pol na sebe spravlala zokne pa allstarke, samo sezula sem si jih, privdzignila kavbojke pa letela v morje… (Okej, letela, prej lepo počasi previdno šla, da nebi ja ki pala, ker bi mela cele cote solene.)

Najboljše pa je blo, ko zjutraj, pač mi vsi tisto zaspani smo čakali zunaj na zajtrk. Oz. na učitelje, s katerimi bi potem šli na zajtrk. Pa pridejo učitlce, pa grejo PRAV MIMO nas. Sploh nas niso pozdravle, niti pogledale. Samo mimo so šle. Nam seveda nič jasno, pa smo jim pač sledili do restavracije. Tam pa so se vsedle za mizo zunaj na terasi čis ob morju, pa vse obrnjene s hrbti proti nam. In nas, 47 ljudi, se je posedlo tam, kjer je vhod, in čakalo. Čakalo ko nvm kaj. Eni so hteli it not, eni do učitlc, eni nazaj domov, eni so spali… In smo tak čakali enih 20minut, pol pa pride do nas vodič, pa nas vpraša, zakaj še ne jemo. Ja zakaj? Ker nam nič ni noben povedal. Ah… In zakaj so ble take? Ker ponoči itak nič nismo spali pa samo noreli, najbolj pa so bile užaljene, ker je moj sosošolec vrgo skoraj flašo v eno izmed učitlc, pa še to ne zanalašč (ponoči, ko so “stražle” – bolj slabo, ker smo lahko mimo prišli xD). In učitlce so nam vračale tak. Noro.

Zgodilo se še je marsikaj. * Se odkašlja. * Marsikaj zanimivega, marsikaj dobrega in marsikaj slabega. Meli pa smo se predobro. In šla bi še enkrat. Ne enkrat, stokrat. Pa saj še bom šla. Samo pač z drugimi sošolci…

…Ampak spomini bodo ostali. No, hja, trenutno napeto čakam na konec šole. In na valeto, ki jo mamo v petek teden, jaz pa obleke še nimam. Haha. xD Saj bom našla, ja.

No ja, ju3 pa grem v Ljubljano spuščat goloba. Ne sprašujte, zakaj, ker še sama nevem. Zaradi neke prireditve. Ostale malenkosti sporočim verjetno jutri, če bom mela kaj časa (zadnje ocene pa to).

Lv.

Eno leto bloga… Že?

23/05/2008 21:06 | V Življenje nasploh | 6 komentarjev

Torej. Danes je pa eno leto, kar pišem blog. Nekak nemorem verjet, da je okoli že eno leto. Pa daj če sem še včeraj se opogumljala, da naj napišem že moj prvi vpis, pa pol gledala, če je ja vse perfekt, da ja ne bo kaj narobe, da bodo ja vsi zadovoljni, da bom dala čim boljši vpis…
…In zdaj? Zdaj ga pišem že eno leto. In imam 195 objav in 925 komentarjev. Zdi se malo, ampak meni je dosti. Dosti, da je moj blog preživel eno leto. Dosti, da nisem obupala (čeprav sem že 100x misla) , tak kak večina. Mnja, nakladam. Tak kot oni danes na apaški valeti. xD (Če ravnatelj ni govoril najmanj pol ure, sn picikl.)

..No, pol ko pa so moji predragi bivši sošolci (tričetrt jih nisem spoznala) peli ono pesem od Californie, Ustavil bi čas… Mnja, ob toti pesmi se vedno raznežim. Vedno. Ne vem zakaj, ampak očitno ma tako besedilo. In ko sem tak poslušala, ko sem spoznavala, da mam še svoje sošolce le nekaj tednov, da bomo pol šli narazen, kruto bomo šli in se vidli eni 2x na leto (tisti, ko ne grejo z mano na gimnazijo, seveda), šli bomo dalje živet svoja življenja in izpolnit svoj cilj, svoje sanje…

Sem že omenla, da nočem odrast?

In gimnazija, oziroma srednja šola je le še en korak več proti odraščanju. Bejž. Zdaj bomo že sami v Mariboru, bolj ali manj bomo že sami skrbeli zase, starši bodo tukaj le zato, da bi jim gnjavli za dnar in dovoljenje, da lahko gremo ven etc. Pustili nas bodo odrast, kar je seveda naraven pojav v življenju. Pač odrastemo. Ciklus se nadaljuje. Tak kot se je vedno. Nadaljuje nadaljuje nadaljuje nadaljuje nadaljuje nadaljuje.
In mi se sprijaznimo, nase prevzamemo odgovornost, najdemo si svojo “sorodno dušo”, dobimo otroke, ti otroki odrastejo, postanemo stari starši…
Omg, preveč grem v prihodnost, ko pa je celo življenje še pred mano. Toliko še mam nerešenega, toliko ne odkritega, toliko hribov in dolin, toliko planot, toliko časa…

…In mogoče še nekaj let bloganja.

Jaz se pa tu sekiram za to, ker grem v gimnazijo. Kaj čem, če pa mi je hudo. Hudo mi je slovo. Ne prenašam slovesa. Nobenega. Mogoče zato tako težko najdem fanta? (khm)

No, glavno, da je petek. In da gremo mi v pondeljek na izlet, na kerem bo tak super zakon fajn. Ziher. Komaj čakam.

Aja, blog, vse najboljše. ^^

Lv.

Eurosong – kvaliteta na vrhuncu

21/05/2008 16:12 | V Življenje nasploh | 3 komentarjev

* sarcasm off *
Kaj svetu se je vtrgalo, ne? Vtrgalo se mu je. Okej. Zakaj? Zato, ker… Ker letos okej izjemoma nisem gledala evrovizije (vsaj ne celotne, samo one refrene), ker sem gledala Housea. Ampak ko sem pogledala refrene, ko sem pogledala Rebekin nastop..

Nimam besed. Nobena pesem mi ni bla všeč. Niti ena. Prišle pa so naprej take, da ti je slabo (ja, dejansko sem gledala, ker me je resnično zanimalo, kaj ljudje izbirajo). In vsak.. Vsak se je trudil biti nekaj tisto ful originalen, bogsigavedi zakaj, pol pa je izpado še bolj butast, kot dejansko je. Mislim… Bolj bednega eurosonga, odkar jaz gledam, še nisem vidla. Saj so vsako leto slabe pesmi, ker tu tak ni nobene kvalitete, tu je samo, kaki šov narediš, pa klko si lepi, ne pa klko dejansko znaš pet. Jaz pa se s tem nemorem sprijaznit, ker ne dojemam, da obstajajo takšni desetorazredni šovi. Pa si že misliš, če je že nekaj evropskega, nekaj večjega.. Mogoče bo več kvalitete, mogoče bo malo boljše… Ma ja itak. Sanjaš lahko samo o tem.

Drugič, zakaj mislim, zakaj se je svetu vtrgalo: vse tiste punce, ki so danes takoj, ko so odprli trgovine, odletele tja in si nakuple vstopnice za koncert neke meni bedne skupine… Ali pa no, nafehtale mamo, tak lepo prosjačle (saj to so večina 11,12 letnice – VEČINA), mame pa jim nasedle in jim kupile karte, predrage za takšnovrstni koncert. (Ne, da bi bil slab, ampak govorim o kvaliteti.) In zdaj gledam na vijavaja.com, kako ene ponujajo, da bodo kupile vstopnice tudi do 80€, druge sprašujejo, kje lahko dobijo karte… In potem piše podatek, da je bilo v treh urah vse razprodano.
….Okej, okej, okej. Sama nevem, zakaj se ubadam s tem. Ne morem dojet, kaj se dogaja s svetom. Kar se že dolgo dogaja. In kar je z dneva v dan hujše. Mnja, saj zaj me lahko kdorkoli obsodi, da je pač to moj okus, in da če poslušajo rbd, naj ga poslušajo. Saj bi mel tisti obsojevalec prav. Samo nekam morem napisat, kaj si mislim o tem… Okej, neke se izgovarjam zaj tu. xD Se vseeno. Pač povem SVOJE mnenje. Ker lahko. Ker smo v demokratični deželi. Haha. Če pa res lahko, no. Saj vseeno. Ne vem, zakaj se ukvarjam s tem. Ne vem. V nekaj se morem zapičit. Morem, preprosto ^^

Lp.

weird.

15/05/2008 14:45 | V Življenje nasploh | Brez komentarjev

Mnja. Že zadnji čas, da nekaj napišem (za mene). Nevem, zakaj tak redko pišem. Toti teden je bil itak tak naporen, da… Eh. Preživela sem ga, na srečo. Čaka me še en teden, ampak toti je manj hujši xD. Okej, zakaj sploh govorim o šoli? Čez en mesec bo je itak konec.
Manj kot en mesec.
Super.
V bistvu je zunaj tako lepo vreme, da bi se takoj spravla vun, če bi mela koga, ampak so še vsi moji željeni kandidati pri pouku, razen enega, ki pa… Nevem. Ki pač ni tapravi kandidat xD. Željeni ja, tapravi ne.
Ok.
Bv. Danes je bil res bedn dan. Bedn. Taki zaspani, ure so se tak vlekle, pa še sošolci so bli tečni (al sem pa bla jaz?). Nevem no. Saj vseeno, skoraj ga je konec. Dan nameravam dokončati s simsi, ker res nimam pametnejšega dela. Ahja, pa še neki esej bi mogla napisat za nevemkako tekmovanje. Pa se mi ne da.
Saj bom pol.
No, torej, ostala sem pri simsih. Mogoče mi bo pri teh virtualnih ljudeh se uspelo malo izklopit iz realnega življenja (ki je trenutno popolnoma bedno, ker pač nisem dobila takšne malenkosti, kot sem jo zahtevala)(okej, zahtevala… želela, rabila) in usmerjat njihova življenja, kot si želim, da bi bilo moje. Ali pa tudi ne.
In če se ne bo Urban spomnil, da bi šla na sladoled, bom pač ostala za pcjom in si kvarla oči. Jbg. Mah ne, saj verjetno ga bom jaz spomnila. Če še bo prišo letos domov s šole.
Ja. Čudno se počutim. Ne vem, če je kriv dan, ali pa nekaj (ali nekdo) drugega (drug). Mogoče pa preveč zahtevam od življenja. Mogoče bi se mogla malo sklopit pa pustit, da teče. Ker se očitno preveč trudim, pa nič ni iz tega. Vsaj ne tisto, kar bi jaz želela. Ali pa delam napako. Mogoče res? Pa saj je vseeno, itak zdaj tu nekaj fantaziram, spremenila pa ne bom nič. Ker ne znam. Oziroma, ker si ne upam. Mogoče pa si bom kdaj v prihodnosti, ampak takrat bo že prepozno.
Upam, no.

YouTube slika preogleda

My words, they pour, like children to the playground, children to the playground, you make me smile.

Glej dovolj dolgo v “video”, mogoče se bo celo prikazalo kaj zanimivega.

Lv.

O muziki in odnosu med njenimi poslušalci

08/05/2008 22:28 | V Življenje nasploh | 1 komentar

Ja. Trenutno me spremlja en zelo dober občutek. In sicer občutek, da nisem sama in da nikoli ne bom. Od nedelje se še je to le povečalo.

In to je tak občutek, ki sem si ga vedno želela, pa nekak nisem mogla, ker nimam brata/sestre. Občutek, ko maš nekoga, ki ima enako kri ko ti, isti priimek in podoben značaj in veš, da ga ne boš izgubil. In da bo s tabo še dolga leta. Da bo s tabo, pa čeprav ga boš redko videl. (Evo zaj bi lahko tu prišel oni kičasti verz o zvezdah pa prijateljih.) To je res nekaj najlepšega, kaj lahko maš v svojem življenju.

Sicer pa… S sošolcem sem se prej pogovarjala o eni zelo občutljivi temi (zame), o muziki. Saj vem, da tudi jaz ne vem niti polovice vsega o muziki, ampak ko pride tema o tem, kak je rock (okej, se to še sprejmejo) in metal zanič, pa me dvigne. In ne zato, ker sama poslušam ti dve zvrsti, ampak ker človek nima pojma o muziki, pa to izjavi. Npr., ko večina ljudi sliši za besedo “metal”, si predstavljajo dretje, žaganje na kitaro, pesmi brez pomena in čustev, pevec je seveda brez posluha, ker se itak samo dere, in ne, kitaristi in bobnarji nimajo pojma, ker itak samo parkrat vdarijo fejst po bobnih in s trzalico potegnejo po kitari.
Itak.
In potem bi se takšni ljudje radi s tabo pogovarjali o muziki, ker ziher vejo več od tebe. Pa mi da sošolec link od Dragojevića, pa citiram: “ja pa ja ne to je muska ne pa neka tvoja metalika”. No, pa naj še enkrat premisli, kaj ve o muziki… Ker človek, ki ne ve niti Metallice prav napisat, pa res ne vem, če ve več od mene. Pa da ne bi jaz zdaj rekla, da vem kaj dosti.. Ne vem. Ampak zagotovo vem več od mojega sošolca.
No, torej… Metal NI samo dretje. In NISO le besedila brez čustev. Pa saj, verjetno je to jasno vsakemu človeku, ki je vsaj malo razgledan. Ker ko skušaš takšnim ljudem, kot je moj sošolec, dopovedat, da naj že enkrat razumejo, kaj je kvalitetna glasba in kaj ni, tudi porabiš celo večnost. Pa še to ti včasih ne uspe, ker na koncu itak rečejo, da jim le soliš pamet. No, mogoče pa jim. Ampak jaz to delam, ker bi rada, da razumejo… Da se ne bodo osramotili pred neko večjo množico ljudi, ki bo bolj razgledana. Ali pa še celo huje, ko bodo prišli v kako družbo, kjer mrgoli metalcev ali poslušalcev alternative.. Ker ja, jaz nočem žalit pop muzike (čeprav se ne morem upret žalit Rebelde), ampak zato tudi hočem, da oni ne žalijo moje muzike. Meni pa se itak ne splača zapravljat časa jih prepričevat in razloževat, kaj je to metal in kaj je to rock etc … No, alpa da eni rečejo, da je klasika zanič. Jaz, čeprav je ne poslušam, tega ne morem trdit. Ker je ena izmed kvalitetnejših zvrsti, po mojem mnenju.
Če pa rečeš, da ne, meni pa ta pesem ni všeč, naenkrat začnejo “ja ti pa nimaš okusa, kak ti to ne more bit všeč, pa kaj je s tabo” etc. Takrat se le stežka zadržujem, da ne bi kaj rekla. In ker sem potrpežljiv človek, se pogovarjanje o muziki z mano ponavadi ne sprevrže v prepir, ampak na koncu mi vseeno kdo reče, zakaj mu solim pamet. Ampak dobro. Enim ljudem se ne da dopovedat, eni ne bodo nikoli razumeli. Saj, ne da bi jaz razumela. Jaz si upam rečt, da vem nekaj o muziki. Upam si rečt. Ker zaenkrat še ločim npr. med heavy in death metalom, pa med hard rockom in pop-rockom. In zavedam se, da je enim všeč pop glasba, ker jim je pač všeč. Ker pač vidijo nekaj na njej. In vem, da prevečkrat žalim pop muziko. Ampak se poskušam brzdat. Pa seveda opravičit. Ampak okej, jaz žalim tisto, kar poznam, tisto, kar sem že slišala. Nekateri pa žalijo nekaj, kar se niso slišali. In to mi je popolnoma nelogično.

O tem bi se še dalo ogromno govorit, ampak nočem se preveč zaplest. Vedno bodo konflikti med metalci in poslušalci popa, vedno bodo med rockerji in poslušalci techna, in vsak bo imel svoje argumente, prepričan, da so njegovi pravi in dovolj zanesljivi. Ampak, kot je napisal Prešeren: “Le čevlje sodi naj Kopitar.” In hja, marsikdo se tega ne drži. Oziroma večina. Tudi jaz ne včasih, pa dobro. Vsi delamo napake. Eni si še mogoče bolj prizadevajo, da bi jih delali. Očitno uživajo v tem.

Lv.

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.