Little things make the day

29/10/2007 23:56 | V Življenje nasploh | 2 komentarjev

Ja, danes pa se smo se spet vidli. Nas 6 – defektno-perfektno-normalni. In blo je super, tak ko vedno, ko smo skup. Šli smo glejat en res bolan film z dobrim koncom, pojeli premalo kokic, jeli Mcdonald’s, špilali biljard, hodli po mbji, se smejali in zajebavali… In še dosti stvari. Mogoče zaj ne zgleja nič posebnega, ampak če poglejaš za celoto.. Kot v naslovu, male stvari so naredle dan. Mogoče nasmeh, mogoče kaka finta, mogoče… Karkoli pač.
Po takih dneh bi lahko naredla karkoli… Po takih dneh se čist prbližam napisi, ko ga mam na steni.. Everything is possible. In z takimi ljudmi, kot so oni, je res.
Mogoče se drugim ni zdelo tak pač posebno, kot meni, da se vidimo po dveh mescih. Mogoče. Mogoče zato, ker so gledali z drugačnega stališča, kot jaz. Mogoče zato, ker so na drugačnem stališču, kot jaz. Mogoče… Eh, pettaužnt razlogov je. Pač… Vsi gledamo na vse z drugačnega razloga. Če bi bli vsi isti, bi blo itak bv. Verjetno sploh nebi blo ljubezni. Nebi blo.. Ničesar. Enakost bi bla. In kaj boš z tem? Pravzaprav nič.
Jaz pa grem pa v moje nakladalne vode ko ponavadi. xD Pa ura je že preveč. Pa se mi še lušta mohpa (medal of honor pacific assault) …Eh nevem. Dol me že naganjajo. Mislim če so pa počitniceeeeeeeeeeeeeee. Eh ne razmim jih. xD
Čakam sneg.

Lv.

Končno se nekaj dogaja na šoli xD

26/10/2007 22:41 | V Življenje nasploh | 10 komentarjev

Počitnice so se začele… V stilu. xD No, danes pač… 5. uro smo meli angleščino, popravlali narek kaj smo pisali. In se naenkrat začne fuuuul dret ono za požar kaj je … In najprej vsi zamrznemo za en cajt, pol pa učitlca gre vgasnit grafoskop pa gre poglejat skoz vrata pa se naenkraaat puno dima vun skadi. Te pa dol zapre hitro pa vsi kaj te to je … Te pa še gre Staš poglejat pa se pa skadi pa začne kašlat. Pol smo že vsi hodli. xD Pa res bil celi hodnik v dimi temn… Pol pa prije gasilec pa nam reče naj nesmemo vrat odpirat. Že te me je začelo malo strah bit kaj te zaj to je… No in pol prije en drugi gasilec pa reče ka mormo it k oknam pa vse odpret pa se bomo dol spustli… Mi pa smo bli visko to mamo učilnico.. Prb. 3 metre. No in mamo pomisleke če je to vaja al zares… Samo mene je že blo te res strah.. Mrzlo je blooo pa še strah te pa sn se tresla ko fukjena. xD Sošolka me je že dol mirila… Učitlca pa nam govorla da nesmemo panike pa samo počasi… Te pa pač glejamo dol pa prnesejo gasilci neko fuuul veko blazino pa jo napunijo ravnatl pa polek stoji pa nam govori da bomo dol skočli. Mene še bol postalo strah… In te prijeta dva gasilca pa data neko koco gor na okensko polico pa pač čakata, kdo bo prvi. In te se seveda Staš opogumi pa gre. xD In mu govorita da more na rit prletet ne pa na noge… Jaz se še vedno trosim ko da mo glih mrla, on pa te skoči. In seveda ker je to Staš skoči na noge in so ga pol nesli nekam vstran, ker baje neke ni mogo dihat. No in pol čakata gasilca kdo bo drugi… In niše neče pa učitlca reče da smo prej meli tako veselje. xD No in jaz nevem kaj je mene gnalo ampak sn htela čimprej it vun z tote učilnice, ker sem pač misla da je res. Vsi v naši učilnici smo misli da je, razn seveda učitlca, ki pa je znala dobro igrat. No in te ko poglejam dol ko se tam držim… Misla sn, ka mo mrla od straha. To je blo taak visko, pa te v sredini en taki kvadratek pa okol puščice da morš v tisti kvadratek not skočit. Samo mene ni blo strah da bi skočla, mene je blo strah za toti ogenj. In te skočim tote keko 3 al 4 metre in prletim tam gor na rit (za razliko od Staša) in ker sn preveč nazaj, me je z glavo odbilo naprej pa not v koleno. Te se dol skotam tam z blazine z copati v rokah, skoro padnem v lukno od blazine, pol pa še na blatnem stojim pa si copate gor dam pa grem k Staši. Pol za meno še je šo Sašo… Ne spomnim se več, kak fejst je bil smešn, ker sn bla še pol v takem šoki, ka vse zamegleno. No in pol so začeli hodit neki ostali froci in sošolci itd. in te vprašam kuharco če je vaja pa samo prikima. In te mislim da se nisn zavedla pomena njenih besed, ker sn se še stalno tresla. Nevem od straha al od mrzlote, al od zamazanih zoknov. xD In te še je skočlo par sošolcov, ko so bli kao ujeti tam not, pol pa so začeli že mali dol skakat ko so gor prišli. Tak da jaz, Sašo pa Staš edini nismo vedli, da je bla vaja. To je bil taki strah… V živlenji me še ni blo bol. xD No, pol smo zvedli da je na drugi strani pa neki tobogan, ko jih tut dol spušča. Ne morem verjet, da sn preživela. xD Se če bi vedla, da je bla vaja, bi me blo miljonkrat manj strah. Ker takrat me sploh ni blo strah tega, da mo dol skočla z 3eh metrov dol na blazino, ampak me je blo strah ka mo zgorela tu v ogni not. Torej mam veko željo za življenje. xD Pa 1. osebek ženskega spola sn tu dol skočla. xD Kak kul. Samo je ful težko opisat, kak sn se počutla… Tak… Eh neznam pojasnit. xD Morte sprobat, pa bote vedli.
No, pol smo še šli jaz, Sašo, Urban pa od likovne učitlce sin na pizzo, ker smo delali neki plakat za diskriminacijo in smo njenega sina učili mat. (kao) xD, pa nam je častla.
Ah ja. Zanimivo smo začeli počitnice. Končno se je ravnatl neke dobrega spomno, za razliko od Kumera. Pa petki so zakon, sn opazla. xD Pa počitnice soooooo omg.

Slike še:
Tjaša F. pristaja xD
To so že pol mali začeli gor hodit…
Tobogan na drugi strani
Naše babe ko si niso upale dol skočit… (se ona blontna je pol xD)
No, da si lahko vsaj prbližno predstavlate… Hvala Tjaši za slike.

Lv.

Pač še ena mehiška nadaljevanka.

23/10/2007 19:28 | V Življenje nasploh | 6 komentarjev

(Nasledni stavki/povedi/besede/črke so samo moje mnenje. Vsak ma svoje mnenje. Tak ka.. Brez diskriminacije, prosim.)

Erm.. Zadnjič mi je bil dugicajt, pa ker je bla ravno te na sporedi nova nadaljevanka Rebelde na kanali A, sn se odločla poglejat, kr je pač Blažka skoro obsedena z tem, pa tut ostale sošolke, ostale punce. Pa me je zanimalo, kaj je tak posebnega na njej. No in pogledam skozi celi del, pa mi ni jasno, kaj tu ostale punce pritegne. Men se je zdelo čist brezpomensko. Neke se prepirajo, pa sovražijo za bv, drugič se že smejijo pa zajebavajo.. Men se je zdelo to čisto brezveze in ni mi blo jasno, kaj vidijo druge na tem. Ampak ok, vsak ma pač svoj okus. Če one to rade gledajo, ne branim jim ali vsiljujem svojega mnenja. Pač povem, kaj jaz mislim o tem, ker so pač že vse ostale skoraj obsedene z tem. No.. Men torej ni bil všeč. Ampak mogoče, ker sem gledala samo en del.. Mogoče. Mogoče pa pač jaz nisn taki tip, da bi gledla nore najstnice pa najstnike, ko se neke sovražijo pa derejo za brezveze. Ampak je mladinska nadaljevanka, to pomeni da je ravno namenjena nam. Tak ka je razumljivo pač, ka je ostalim puncam (fantom verjetno bolj manj) tak všeč. Nimam čisto nič proti. Vedno pač moremo bit izjeme, da naredimo svet barven. Da nismo vsi isti. Baje smo pa ravno vodnarji take… Izjeme. xD Mogoče. Jaz že. Za ostale vodnare pa nevem.

Lv.

Neko nakladanje pač. Tak ko ponavadi.

22/10/2007 20:23 | V Življenje nasploh | 6 komentarjev

Ja.. Ponedeljek. Preživela sn ga. Preživela sn 8ur. Jutri mamo itak neki kulturni dan, v sredo mam še dosti ur, pol pa tak v bistvi konec. Za vsaj en teden. Vsaj. Čeprav si neizmerno želim poletne počitnice… Pa ja, se bodo prišle. Pol pa še ene, pa še ene… Ermmm ok.. Preveč prihodnost. Se je tu sedanjost. Je ja.
No, včere sn v bistvi prišla do nekega zaključka. In to je, da se da brez ljubezni živet. Uspelo mi je. Dugo sn živela brez. Te mo zaj tut lahko. Živela bom na cesti. (No al pa pr Luciji, če me sprejme pod streho. xD) Ne rabim ne prve hiše, ker se ni vredno trudit za njo. Za drugo pa očitno nimam dnara, al pa še ostaja nedostopna… Ampak mi bo lepo šlo. Do zaj mi je že. Pa ja, kak dugo bom te zdržala.. xD Ker pač čustvom (vsaj jaz) nemrem ukazovat, tak ka.. Nebo dugo, dokler bom pa začela za toti dve hiši se trudit. In pol čez kako leto spoznala, da sploh vredno ni blo se trudit. Da bi lahko preprosto rekla, da bi jo kupla. Hah, pol pa bi se vse poenostavlo. Če bi SAMO rekla. Včasih pa očitno si tega ne upamo. (Še posebej jaz.) No ja, zato pa pol ostane miljon stvari neodkritih in milijon priložnostih zamujenih… Ko si človek pač ne upa rečt. Upam samo, ka ni res “priložnost zamujena ne vrne se nobena”. Ker pol sn zamudla reeeeeeeeeees dosti priložnosti v mojem življenju. Pa to samo zato, ker nisn rekla. Ah ja. Nemrem nič. Mimo je. In pol, ko (če) se bodo enkrat vrnala stara čustva… Mogoče pa dobim še eno priložnost. Če rečem. OKeeeeeeeeeeeej nakladam. Bv mi je očitno. xD Mam 26strani knige. (: (dans napisala 2 strani.) Pa ja. Počasi se daleč prije.
Lv.

Idi svojo pot. Pusti se presenetit.

20/10/2007 19:52 | V Življenje nasploh | 3 komentarjev

Življenje je zakomplicirano. Pozno vgotovim, ne?
Včasih gre vsak svojo pot. Gre, brez da bi komu povedal, samo gre, drugim pa ni jasno, zakaj. In pol se vprašaš, kaj si naredo narobe. Si ti kriv? Al ne? Včasih so odločitve nenadne, presenetljive, drugačne. In pa ti ni jasno, zakaj. Pol pa poglejaš vse to od daleč, spremisliš, kaj si naredo narobe… Potem ti uspe mogoče onega, ko je šo svojo pot, naredit, da bo šo vsaj pravo pot, če že misli kam it. Postaviš ga na pot, mu pokažeš, kam mora it, ne poveš mu pa, kaj ga tam čaka; daš mu vedeti, da si ob njem. Da boš hodil ob njem, kamorkoli bo pač šo. In te poti ni nikoli konec. Tam si zanj, pa čeprav se tega ne vidi. Pa čeprav on tega ne vidi. Težko je pač to povedat. Ampak si ob njem, ko hodi po pravi poti. Si ob njem, če doseže cilj. Ampak se pol vprašaš… Te bo zdaj, ko je on na cilju, tut on vodil po pravi poti? Ali pa te bo pustil v križišču, da neboš vedel kam? Da boš ostal sam? To je lahko spet nepredvidljiva odločitev. In ne veš, kaj se bo zgodilo. Zato pa je življenje zakomplicirano. Ampak se mi zdi, da čeprav je zakomplicirano, se lahko marsikaj naučiš iz njega. In da pol na koncu.. Te čaka nekaj lepega. Čaka te topel pekel, kjer z Kurtom Cobainom sediš ob ognju, piješ vročo čokolado in obujaš spomine. Seveda, če si naredil dovolj slabega, da se ti obeta ta pekel. Jaz 100% sem. In še nameravam. Ker ne mislim it v nebesa, ampak hočem iti v pekel, k Cobainu in ostalim rock zvezdnikom. In tam se ti čokolada takoj segreje, pa dobiš vročo čokolado. Tam lahko obujaš spomine. In spomniš se, kake prijatelje si mel. Spomniš se, kak si z njimi užival. Spomniš se vsakega sopotnika, ki je s tabo šo po poti. Spomniš se vseh ljudi, ki so bili tam zate, pa čeprav prek msn-ja, pa čeprav je bil vsak zakompliciran in takšen, da je ubral pot po svoje, pa čeprav si je vsak nekaj zmišljeval. Na koncu ni pomembno, koliko smo se trudili, da bi bili proti oblastem, na koncu je pomembno, kdo je bil vse z tabo, da bi bil proti. Ker če si sam, v bistvu nima smisla. Če so vsi ostali na drugi strani. Tut tvoji prijatelji. Pol pa mogoče vidiš, da se včasih treba reskirat, da doživiš malenkosti. Da lahko to potem Cobainu v peklu poveš in ga narediš fauš.
Ma ja, kr neke nakladam. Dolgcajt pač.
Lv.

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.