How I wish.

Od rodjendana pa do rodjendana

Tako, pa sem le dočakala svojo polnoletnost. 21. januar je bil zares super dan, ki se je začel z noro nočjo, končal pa še z bolj noro. Svet zdaj sicer ni preveč drugačen, ampak lahko grem vsaj legalno ob vikendih v kakšne klube. Soboto pa sem v glavnem preživela v krogu družine in prijateljev, dobila sem zares super darila in vsak objem ali pa samo sms mi je takrat naredil dan. Ker pač imam rada malenkosti. In ko sem zvečer sedela in uživala z ljudmi, ki mi največ pomenijo, sem res vedela, da moja polnoletnost ne bi mogla bit lepša. Ker sem v teh osemnajstih letih bolj ali manj zrasla v osebo, kakršna sem želela biti. Seveda sem še daleč od zares takšne osebe, kot bi morala bit, nimam še m-ja od močne osebnosti in še vedno se preveč oziram na malenkosti in preveč razmišljam.

Ampak drugače pa sem zadovoljna. Ko tako pogledam nazaj, sem zares vesela vseh osemnajstih let, četudi so vsa ta leta vsebovala bolečino in jok in tako naprej. Ampak je pa ena izmed najpomembnejših stvari, ki jih vem pri osemnajstih to, da je življenje lepo. Ima svoje vzpone in padce, ampak je zares lepo. In da sledim svoji filozofiji, ki je nekako takšna: življenje je takšno, kot si ga narediš. In pa seveda, ne razmišljaj preveč. Tega mi še sicer ni uspelo uresničiti, ker se še vedno ponavadi vtapljam v lastnih mislih in scenarijih, ki se verjetno nikoli ne bodo uresničili. Ampak okej. V teh letih, ki sem jih že dala skozi, sem doživela marsikaj. In vem, da me čaka še ogromno čudovitih in malo manj čudovitih stvari. Pa seveda, da se je moja mladost komaj začela. In da si zdaj lahko legalno kupim pivo, čeprav ga ne pijem. In da baje zdaj sama odgovarjam za svoja dejanja. Pa tudi kuhat se bo treba počasi naučit. Pa pridobit vozniški izpit, na tem že pridno delam. Kakorkoli pogledaš, četudi se polnoletnost ne zdi nekaj drugačna, je vseeno mejnik. Mejnik med otrokom in napol odraslim, vsaj navidez. Pa čeprav se še, če odvzamemo vikende, počutim kot otrok. Kot otrok, ki se najraje zavije v odejo in gleda svojo najljubšo serijo. Ampak, ker sem malce starejši otrok, še imam raje, če je kdo zraven mene. Ko sem upihnila svečke, sem si med drugim zaželela tudi to. Seveda to ni najpomembnejša stvar, ker tudi zdaj zelo uživam. In tudi svojo polnoletnost sem ubeležila tako, kot se spodobi. Kako bo pa naprej, pa bomo videli.

Pustimo se presenetiti. Že 18let me življenje vsakič znova preseneča. Zanima me, kaj mi bo ponudilo jutri. Upam, da manj razmišljanja, ker grem že sama sebi na živce.

Lv.

Samotar

Ko sem se danes sprehajala po Titovem mostu z najljubšo pesmijo na slušalkah, mrzlim vetrom v laseh in toplim šalom okrog vrata, sem si res morala priznati, da uživam sama. In ne razumem, zakaj ljudje venomer silimo v družbo, zakaj se hočemo socializirati, biti popularni in se počutiti sprejete, ko pa smo dejansko sami sebi dovolj. Vredu, ob vikendih potrebuješ družbo, ki ti bo naredila večere in ti ponudila sprostitev, po kateri tako željno hlastamo vsak teden. Seveda potrebujemo prijatelje in občasno tudi nekoga, ki bi nas imel rad še mogoče kako drugače, ne me napačno razumet. Jaz ne vem, kaj bi naredila brez svoje družbe. Ampak pogosto pa sem tudi rada sama.

Sama, ker sem sama s svojimi mislimi. Ker mi noben ne oporeka, noben se ne želi pogovarjati z mano o temi, ki me niti najmanj ne zanima in nobenemu se ne rabim prilagajat. Ker lahko imam svoj tempo hoje, ker se lahko butasto smejim sama sebi in me ne bo prijateljica milijonkrat vprašala, zakaj in ker lahko poslušam glasbo, ki mi velikokrat naredi dan, sploh če je taprava. Ker lahko opazujem ljudi, njihove izraze na obrazih in se tu pa tam komu nasmehnem ter mu mogoče polepšam dan. Ker imam svojo svobodo in mi noben ne bo pritiskal s kakšno kavico ali pa čem podobnim. (Nisem človek, ki bi lahko po tri ure sedel na kavici in se pogovarjal. Znorim.) In to mi je všeč. Zares všeč.
In zato ne razumem, zakaj je danes svet takšen, če si sam, izpadeš ali samotar ali pa čuden. Dobro, ven it v petek zvečer sam resda ne moreš, ampak to ne pomeni, da moraš imeti vedno zraven nekoga, na katerega se prisesaš kot kakšna pijavka. Poznam punce ali pa celo pare, ki so nonstop drug zraven drugega, vse počnejo skupaj in še takrat, ko so narazen, si pišejo smse. Seveda jaz naravnost obožujem moje prijateljice, ampak vseeno rabim svojo svobodo in velikokrat svoj mir. Tudi če bi imela partnerja, bi znorela če bi bila vedno skupaj. In tudi znorela bi s konstantnimi smsi, sploh ko je kdo od naju kje zunaj in bi me potem on nonstop spraševal kje sem. Takšni me naj sploh ne iščejo. Ali pa jaz ne iščem njih, kakorkoli.

Ljudje pa venomer silimo k prilagajanju drugim, da se ja oblečemo tako, da ne bomo izstopali (ali pa izstopali preveč), da bodo nas drugi imeli radi, ampak ne za to, kakršni smo, ampak za to, kako dobro se znamo vklopit v družbo in povedat to, kar si želijo. Ampak seveda, vsak od nas si misli, da je individualist in da ni takšnega človeka kot je on. In potem mislijo to vsi in kaj nastane? Podobnost, prilagajanje in maske, ki si jih ljudje nadenejo, da bi ugajali družbi. In družba dandanes je kruta. Vsaj v našem, najstniškem svetu. Super telo, oprijeta kratka oblekca, obvezno pete in popoln mejkap. Če nisi tako oblečen in greš v priljubljen mariborski klub, plusminus, takoj izpadeš kot klošar. Vsaj jaz se tako počutim, ko pridem tja v kavbojkah, majčki in škornjih. Ni kaj, punce dandanes se res znamo zrihtat in poskrbet, da je vse na nas popolno. Ampak če se najde sramežljiva punca, ki ni navajena, da da nase tri kilograme pudra in še ni odkrila trgovine Top Moda ali Extra, pa se ubada s tem, da bi družbi ugajala, jo bodo poteptali. In zato je današnja družba kruta, mi pa še kar naprej silimo v njo in ji trudimo ugajat. Vem, da je na lestvici hierarhije potreb po Maslowu ena izmed potreb, ki jo je nujno zadovoljiti tudi sprejetje in spoštovanje drugih, da lahko potem dosežemo višje potrebe, ampak vseeno se mi to ne zdi pravi način za dosego le-te.

Ampak kakorkoli, družba bo ostala družba in posamezniki bomo še naprej želeli biti sprejeti, četudi to pomeni da bomo morali biti nekaj, kar nismo. Na srečo bo pa vsak posameznik imel sam sebe, svojo samoto (čeprav to eni jemljejo kot negativno) in svojo svobodo. Kako bodo pa jo izkoristili, pa je njihova odločitev. Dokler imam jaz svojo svobodo in sem lahko sama, kadarkoli hočem, mi je nekako vseeno. Pa tudi drugi, upam da, počnejo tako stvari, da so srečni.

Lp.

Ženske vs. Moški

Ogromno debat je bilo že o tem, ogromno razprav, ki niso imele konca in na žalost tudi veliko prepirov, nesporazumov in strtih src, posledično zaradi tega, ker smo si tako različni. Moški in ženske namreč. Do zdaj si še nihče ni prišel čisto na jasno, kako razumeti nasprotni spol v celoti in kako odreagirati, da ne bo kregarije. Če pa je komu uspelo in o tem še ni povedal svetu, pa naj ga bo sram, da nas prikrajšuje za takšno razsvetljenje, ki bi vsakomur prišlo prav. Ampak, kakorkoli; odločila sem se, da tudi jaz napišem nekaj glede tega, ker sem uspela že precej spoznati moške in tudi ženske, kot prijateljice seveda. In ker imam dolgočasno soboto s prekomernim razmišljanjem in mi bo to dobro delo. Mogoče pa komu pomagam, čeprav verjetno ne vem veliko. Nekaj pa le vem. (Naj še omenim, da so vsepovsod izjeme in ne gre kar tako posploševat, kot bom jaz v nadaljevanju, ampak vseeno – izjema potrjuje pravilo, pravijo.)

Vem, da niso moški tako zakomplicirani, kot ženske mislimo, da so. V bistvu so precej preprosti. Če punco želijo, jo bodo poskušali dobiti. Naj bo to z direktnim pristopom, s tihim občudovanjem in upanjem, da bo opazila vse njegove znake ali pa bodo pred njo zapeljali kakšno njeno prijateljico, da bi jo naredili ljubosumno. V bistvu imajo ogromno taktik, ampak dobili jo bodo. In če mu bo vrnila znake, bo naredil vse, da bo stopil v kontakt z njo, tako ali drugače. In ne vem, kdaj bomo ženske nehale upati, da je mogoče le sramežljiv, da se boji, da je nesamozavesten ipd in da nas zato ne kontaktira.  To vem, ker sem si takšne izgovore največkrat jaz iskala. Pa se je na koncu vendarle izkazalo, da ga v bistvu niti ne zanimam in da ni nič pomagalo, da sem jaz naredila prvi korak. Oni imajo vedno dovolj velik ego, da bodo nekaj poskusili, če pa se bo izjalovilo, pa bo njihov ponos prizadet in tista punca naenkrat več ne bo obstajala. Moški imajo preprosto filozofijo. Ne iščejo drame, kregarije, direktno ti bodo povedali kako in kaj. Če so dovolj pametni, bodo sproti razreševali določene predsodke, težave, karkoli pač ženske najdemo in ne bodo držali v sebi, kot to rade počnemo me. Ni jih niti težko osrečiti. Seks, masaža in dovolj osebnega prostora, da lahko občasno v miru pogleda kakšno tekmo oziroma kaj je pač njegova strast. To je seveda, ko si v neki kvalitetni zvezi, ko tudi ženska ni mentalno nestabilna in ko ve, da jo ljubi, ampak pač na svoj način. Ko je pa moški samski, pa se mu mota po glavi vse živo. Če vidi kakšno lušno punco v klubu, bo postala tarča. Za tistih nekaj minut ali pa celo uric bo v središču njegove pozornosti. Ko se je bo naveličal, ko mu ne bo več všeč, si bo našel drugo. In zgodba se bo ponovila. Moški so iskalci, oni se počutijo v družbi lepih deklet bolj samozavestni, vsaj zdi se mi tako. In obožujejo lepe ženske, tako kot me obožujemo lepe moške. Tako kot me skrivaj pogledamo za kakšnim, tako oni, malce bolj očitno, pogledajo za kakšno in jo premerijo. To jim je očitno v genih in jih čisto nič ne obsojam, ker tudi jaz znam precej očitno pogledat za kakšnim, seveda ne takrat, ko sem v družbi že enega. Ali pa fejsbuk. Mislim, da moški ne razmišljajo kaj preveč, ko lajkajo komad, ki smo ga objavile. Me potem iščemo milijon znakov v lyricsih, ki bi nam pomagali k razumevanju, zakaj je lajkal. V bistvu niti ne razumem, zakaj se tako obremenjujemo s tem, ampak takšne pač smo.

Ženske smo drama queens, velikokrat pretirane. Iščemo dramo, ker jo imamo rade. Iščemo znake, ker nam njihova direktnost ni dovolj in ker verjamemo v to, da dejanja velikokrat presegajo besede. Saj jih res. In ker so nam vse romantične komedije, risanke v otroštvu in ljubezenski romani vtepli v glavo, da obstaja popoln moški, ki bo z nami ravnal kot iz porcelana. Saj obstaja, vendar ne verjamem, da bo vedno popoln. Verjamem pa, da tako kot bomo me ravnale z njimi, tako bodo oni ravnali z nami. V glavnem. Ampak ja, obstajajo tudi takšni prasci, ki ti strejo srce kar brez razloga. Pa vendar smo ženske dovolj pametne, da takšne dovolj hitro opazimo, ali pa si kasneje vsaj opomoremo. Znamo pa tudi ženske biti prasice; od njega pričakujemo, da bo prebral vse naše skrivne znake, vse tisto, kar si želimo, a mu ne povemo in potem smo razočarane, ko se to ne zgodi. Mislim, da se moški ravno tako kot me trudijo, da bi nas osrečili, a vendar nekako ne morejo skočiti v našo glavo in preveriti, kaj si v resnici želimo. Zato bi morale večkrat povedati na glas svojemu moškemu ali pa tistemu tam na drugi strani šanka, ne le svojim prijateljicam tarnati o tem, kakšne neuresničljive želje imamo. Po drugi strani pa včasih niti ne vemo kakšne želje imamo, vemo le, da si želimo biti srečne. In ljubljene.
Smo pa tudi zelo močne, velikokrat močnejše od moških. Kar se tiče čustev, prenesemo marsikaj. Znamo skriti bolečino, pa ne le z ličili in oprijeto obleko. Znamo se postaviti na noge brez pomoči moških ali kakšnih opojnih substanc (čeprav, priznam, velikokrat pomaga). In znamo po tem, ko nas kdo prizadane, izgledati veliko bolj čudovito kot prej. In veliko bolj samozavestno. Lahko tudi ovijemo moškega okrog prsta tako, da on tega sploh ne opazi. Znamo mu napumpat ego, da je potem bolj srečen in nam da užitek, ki ga potrebujemo. Marsičesa smo zmožne.

In zaradi takšnih razlik nastajajo potem takšna disfunkcionalna razmerja, brezpredmetni prepiri in nepotrebno ljubosumje. Pretirana ženska navezanost in premajhna moška volja povzročita veliko bolečine, ki se potem razvije v to, da se ženske jočemo prijateljicam, kako nas je prizadel, ker ne ve, kaj bi rad, moški pa se tepejo po glavi, zakaj je niso osvojili in jo pridobili k sebi, zdaj je pa od nekoga drugega. Včasih se pa pač ne izide, na to pa ne moremo vplivati. Ampak, če sta oba razumna in razmišljata logično, se razhod ne bi smel končati s polomljenim porcelanom in sovražnimi pogledi do konca življenja, ampak le z nekaj bolečine, zbledelimi čustvi in upanjem, da te nekje čaka nekdo, ki te bo vsaj deloma razumel. Pa četudi se trenutno ne zdi tako.

Lp.

Dva tisoč dvanajst

Tako, pa smo prišli še do zadnjega dneva v letošnjem letu. In ja, lahko bi spet razpredala, kaj vse se mi je zgodilo v letu 2011, kaj vse sem doživela in kakšne izkušnje sem si nabrala, ampak se mi, prvič, ne da in drugič, to je že tako naveličano kot sovraštvo do Bieberja. Rada bi pa vseeno povedala, da sem še vedno punca, ki verjame v novo leto kot nov začetek. Obračanje novega lista, kakorkoli. Ali še bolje, nove knjige. Ja, verjetno se mnogim to zdi neumno. Ker po eni strani pa res; zakaj bi morali določiti dan, po katerem bo vse drugače? Če si nekaj zares želimo spremeniti, to itak naredimo nemudoma, ne čakamo na 31.12, da bo bolj dramatično. Ampak kakorkoli. Vsako leto naredim novoletne zaobljube in vsako leto se potem, vsaj na začetku leta, trudim da jih uresničim. Ko se spomnim lanskih novoletnih zaobljub, se mi zdi, da sem jih kar veliko uresničila. Dokler seveda ni prišel začetek šolskega leta, ki me je prisilil, da imam zdaj spet podobne želje. Spet nočem ljubezni in navezanosti do moških, ker preveč boli. In mislim, da mi je v zadnjih nekaj dneh to uspelo narediti. Ne vem zakaj, ampak če bi bila jaz moški, bi bila zagotovo eden izmed tistih, pred katerimi zdaj bežim, v katere se zaljubljam in kateri me vedno prizadanejo. Vem, da bi bila taka. Ampak na srečo sem ženska, ki preveč čuti in pri tem bo tudi ostalo.

… Da ostanem pri zadnjem dnevu v letošnjem letu. Torej, ne bom nakladala, kaj vse sem doživela skozi letošnje leto, ker je to brezveze in ker vem, da se živi za danes in ne za včeraj. Moram pa reči, da sem ogromno pridobila. Od novih prijateljev, novih izkušenj, novih napak, čudovitih trenutkov in ogromno dobrega seksa, pa vse do bolečine, iz katere sem se veliko naučila in občutkov, katerih ne bo več moč znova občutiti. Ampak tako pač je. Življenje gre naprej, dnevi tečejo in jutri ob takšnem času bomo že v novem letu, menda tudi našem zadnjem, čeprav v to niti malo ne verjamem. In jaz komaj čakam leto 2012. Ne samo zaradi svojega rojstnega dne, ki kmalu pride, ampak končane mature, opravljenega vozniškega izpita, zagotovo norega poletja, čustvenega maturantskega plesa in upajmo, da tudi kakšnega roadtripa po Evropi. Pa ne samo zaradi dogodkov; veselim se tudi novih ljudi, ki jih bom spoznala, novih izkušenj, ki jih bom pridobila, noči, ki jih bom prebedela in dni, ki bodo obsijani s soncem in bodo samo moji. Vem, da bo leto 2012 še boljše kot je bilo leto 2011 in da me čaka marsikaj zanimivega in drugačnega. Predvsem pa komaj čakam nove napake, ki jih bom naredila in jih nikoli ne bom obžalovala.
Vem, zveni sladkorno, optimistično in nerealno. Točno takšno kot sem jaz. In kljub temu živim čudovito življenje, preživela sem čudovito leto in naslednje ki prihaja, ne bo nič manj slabše. Ne samo zaradi mojega optimizma, ampak ker verjamem, da je svet takšen, kot si ga naredimo. Vse je odvisno od naše perspektive. Lahko porečete, da sem sanjač in da živim v oblakih; ampak tukaj je čudovito!

Vsem pa želim novo leto nabito z življenjem, napakami in norimi dogodki, ki vam bodo zaznamovali življenje. Predvsem pa bodite srečni, zadovoljni s tem, kar imate in imejte radi. Vse se da, tudi v takšnem pokvarjenem in lažnivem svetu.

Pa čudovito novo leto (:

Zelen božič in misli overload

Milijon in še več misli mi polni glavo, pa vendar jih nikakor ne morem ujeti in spraviti v pravilni vrstni red, da bi imele kaj smisla na tipkovnici. Pa niti ne vem natančno, kaj je razlog. Mogoče petkov večer, kjer sem doživela eksplozijo vseh mogočih čustev, mogoče božič s soncem ali naporna noč, mogoče to, da bomo že čez en teden vstopili v leto 2012 ali pa mogoče to, da že cel dan nimam kaj za počet in preveč razmišljam? Ne vem natančno. Vem samo, da bi mi za božič res koristili dve napravi; naprava za urejanje misli v smiselne stavke in naprava za utišanje čustev, ko je to potrebno. Ker kakorkoli obrnem in kakorkoli si želim, da bi ta čustva izginila, nočejo. Lahko jih potlačim in se prepričujem, da ne obstajajo; še vedno bodo tukaj. V mojih mislih bo še vedno on, njegov čudovit nasmeh in ravnanje z mano, kot da sem iz porcelana. Vsaj za nekaj ur. In tistih nekaj ur je vse, kar imam. Sicer pa sem sama.
Ampak, ko sem včeraj sedela za mizo, medtem ko so vsi parčki plesali, se stiskali in si prepevali pesmi iz bivše juge, se nisem počutila osamljeno. Bila sem srečna, četudi je bil božični večer in ni nihče prilepil svojih ustnic na moje. Mogoče to sprva zveni grozno, tako sam v tako velikem svetu. Ampak v bistvu nisem nikoli sama. Imam čudovite prijatelje in zabavno družino, ki poskrbi zame tudi ob praznikih. Nimam pa nikogar, ki bi se mu morala prilagajati, nikogar, čigar njegova sreča bi bila pogojena z mojo , nikogar, ki bi zapolnjeval moj čas ker ga imam že itak premalo in nikogar, ki bi me slej kot prej prizadel. To vse bom imela, upam da, celo življenje. Zaenkrat imam sebe, nore vikende, maturo in vse fante na tem svetu. Imam prijatelje, ki me poslušajo, pa čeprav povem že tisočkrat isto stvar, imam fanta(e), ki se najdejo, ko potrebujem vsaj projekcijo ljubezni. Mogoče je to le tolažba, pa vendar me osrečuje in to je vse kar je pomembno. Hkrati pa se v kotičku mojih misli najde še tistih par uric, ki jih kar ne morem pozabiti in tiste me še malce bolj razvnamejo; pa naj bo to na dober ali pa na slab način. Ker lahko se upiram, lahko si lažem in lahko se ne pogovarjava, pa čustev vseeno ne morem nadzirati, čeprav poskušam to že celo življenje, oziroma od takrat, ko sem ugotovila, kako čustvena in kako ranljiva sem. Seveda sem se od takrat ogromno naučila. Postavila sem si oklep, naučila sem se razmišljati drugače in naučila sem se pozabiti. Pa vendar mi nikoli ni uspelo, kako čustva nadzirati. Lahko jih skrivam in jih ne izrazim, pa vendar bodo tam. Zato se mi zdi še najbolj pametno, da jih izrazim, ker tako naredim vsaj nekaj. Če pa tista oseba, kateremu čustva so namenjena, tega ne zna ceniti, pa itak ni vredna mojega časa. Ampak, kakorkoli mi razum to dopoveduje, se srce noče vdati. In noče popustiti, noče iti stran, čeprav me je že prizadel in vem, da me bo spet.

Hjao. Ta blog uporabljam za pomilovanje same sebe, ko pa vem, da nisem taka. Nekako misli v moji glavi izpadejo drugače na tipkovnici, kot bi morale. V bistvu nisem neka punca, katero življenje se vrti okrog fanta, ki ji je obrnil svet. Obrnil že, ampak vseeno še lahko normalno stojim kljub pomanjkanju ravnotežja. Nisem šibka, sploh ne. Imam ogromen oklep in filozofijo, ki mi olajša kar nekaj težkih trenutkov. Ampak on najde v tem oklepu eno takšno majhno luknjo, kjer se zmuzne skozi in mi polepša dan. In me vidi brez oklepa. Jaz se pa tako trudim, da si ga postavim. On pa pride, me objame, pogleda in v trenutku oklep izgine. In čeprav si vsakič znova zatrjujem, da sem močna, da tokrat ne bom pustila, da me vidi brez oklepa … Mu nekako vedno znova uspe. Še nekaj hujšega naredi. Upanje mi da. Upanje, da bo enkrat drugače.
Ampak to so vse le prazne marnje in misli za katere upam, da jih nikoli ne bo prebral. Moj oklep pa postaja vsak dan bolj močen in vsak dan je manj možnosti, da mu uspe priti skozi. Enkrat mu ne bo uspelo in takrat bom jaz tista, ki bo imela nadzor nad sabo, ko sem z njim. Ne bom si pustila, da bi me še kadarkoli tako zavajal, ker na koncu res ni fer. Ampak kljub temu pa morem priznati, da uživam. In da sem srečna, četudi brez oklepa. Četudi brez njega.

Pa lepe praznike (: