We were all that we could be

05/05/2018 21:16 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Ko pomislim, katere vrline oblikujejo slovenski narod, se najprej spomnim na že zastaran izrek, da smo pridni kot mravljice. Delovni. Slovenija je država, ki si želi delat in služiti denar. Čeprav jih verjetno danes več dela čez mejo, kot pa znotraj meja. Želijo si delati, čeprav so oddobrili večjo socialno pomoč. Ker Slovenci smo deloven narod. Delavski razred z izjemo nekaj par milijarderjev, ki se vozijo po Ljubljani v Lamborghiniju ali Porscheju in jih preprosto boli kura*. Ko pa pomislim da slabosti slovenskega naroda in poskusim izpostaviti eno slabost, ki se ji težko izogneš, če si del kulturnega in delavskega sistema ter se moraš na vsakodnevni ravni srečevati s takšnimi in drugačnimi ljudmi. In to je že dobro znana, zlajnana in prevečkrat prežvečena, slovenska faušija. Slovensko prepričanje na ravni preproste kanalizacijske podgane (in ne, to ni Splinter), da moraš imeti ti boljše, kot pa ima sosed. Če ni boljše, pa se potrudi, da tudi njegovo ne bo več tako zelo čudovito.

Slovenija je, kljub svoji majhnosti, razdeljena na veliko raznolikih kulturnih in govornih območij, za katere se na čase zdi, da ne izhajajo vsi iz iste države. Tudi relief in ostale geografske lastnosti imajo velik vpliv na način življenja, pravil vzgoje in meril kulturnega obnašanja. O vsem tem pa zdaj ne bi pisala, če ne bi imela iztočnice v realnem življenju, saj s fantom prihajava iz različnih pokrajin, čeprav po kilometrini ni tako zelo očitno. Sama sem večino svojega življenja preživela v majhnem kraju v bližini drugega največjega mesta v Sloveniji in z odraščanjem se je razvijal tudi moj kraj, ki je danes razvito mesto. Čez nekaj let, mogoče, bomo celo že predmestje Maribora. Čeprav sem živela v “mestu”, sem imela to srečo, da živimo na obrobju, kjer je v naši neposredni bližini jezero in velik zelen košček narave ter na novo zgrajena avtocesta, ki je na začetku svojega obstoja uničila kar precej živcev. Takrat so se mi ponoči tovornjaki vozili direktno po glavi, dokler nisem zaspala, danes pa moj prilagojen sluh ne zaznava več nobenega zvoka motorja. Overall, vzgojila sta me inteligentna, razgledana in izobražena starša, za fotrom pa je stal moj dedek, ki ni bil samo vse to, kar sta moja starša, ampak je bil še uspešen in z veliko penzijo. Dedek, ki se je boril v drugi svetovni vojni in bežal iz ruskega zavetišča, ki je dolga leta vodil Radgonske gorice in bil odličen na vseh področjih, je bil najvišji cilj, ki bi ga naj po pričakovanjih družine skozi celotno življenje tudi dosegla, če ne celo presegla. Moja vzgoja je bila meščanska z visokimi pričakovanji, ki sem jih že od začetka šolanja ves čas nezavedno ali zavedno poskušala doseči. Vse mi je uspevalo, ko je bila zadeva še preprosta. Čeprav sem se v zgodnjih letih najstništva začela zavedati, da sem drugačna od ostalih in da se z nobenim ne morem nič globlje povezati, kar pa seveda na gimnaziji, sploh na klasičnem oddelku, ni bilo lahko. Ampak pričakovanja fotra in dedka sem uspešno izpolnjevala, dokler nisem prišla do konca študija, kjer se je ustavilo. Vse skupaj je šlo prehitro, jaz še ne bom diplomirala, dajte mi malo za zadihat. To je seveda za njiju pomenil neuspeh, ker sem diplomirala dobro leto kasneje, kot bi lahko, in se vpisala na magisterij še kasneje. Tako zaenkrat ne izpolnjujem pričakovanj, ampak sem se nehala truditi jih izpolnjevati, ker je moje življenje in so moje odločitve, zdaj vsaj zares. Summa summarom, starša s pomočjo strica iz ozadja, sta si prizadevala, da odrastem v močno, inteligentno in polno pravih vrednost žensko, kar pa je jima po mojem skromnem mnenju kar dobro uspelo.

Moj fant, po drugi strani pa, je odraščal v drugi pokrajini, kjer so bile drugačne prioritete in vaški stil življenja, ki ga je naučil praktičnih in življenjskih veščin, ki so meni manjkale, ker je pač naš čudovit šolski sistem narejen iz 90% teorije in 10% prakse, potem pa imamo nesposobne diplomante/magistre, ki delajo v McDrivu in ti ob postrežbi pozabijo dodat pomfri, čeprav je del menija. On je bil vzgojen v popolnoma drugačnem okolju, z drugačnimi navadami, z več trdega fizičnega dela. Vse te izkušnje in vsi ti žulji ter lastna trma in vztrajnost, sta ga pripeljali do enakega cilja odraslosti, kot sem ga dosegla jaz; zdaj je močen, inteligenten in izkušen na toliko različnih področjih, pa je kljub temu pri vsem kar počne, odličen. Tako naju je neka različna kultura, vzgoja in način razmišljanja pripeljala do tega, da sva si enakovredna partnerja, kjer on zapolni vse vrzeli v mojih življenjskih praktičnih delih, jaz pa s svojim šolanjem ter znanjem iz knjig zapolnjujem njegov del vrzeli. Jin in jang, bi se temu lahko poetično reklo.

Oba sva pa spoznala tudi okolja drug drugega, kjer so mene začele bosti nekatere lastnosti njegovega okolja, ki se nikakor niso ujemale z mojimi vrednotami in načinom razmišljanja. Veliko ljudi, preveč, je v njegovih krajih še stara šola, da se lepo izrazim, ali da se grdo izrazim, nazadnjaški in v primerjavi z nekaterimi ostalimi pokrajinami občutno manj razviti (mentalno). Ko je že skorajda cel svet glasno najavil dejstvo, da mogoče pa marihuana sama po sebi ni tako škodljiva in nas ne bo vse pokončala ali pa nas naredila umsko zaostale, bodo prebivalci te pokrajine še vedno trdili, da je to strup za mladino in bodo v primeru zdravljenja raka (seveda tega nobenemu na svetu ne privoščim, navajam kot primer) še vedno zavračali konopljino olje ter trpeli v večjih mukah zaradi lastnega sabotiranja kakršnegakoli mentalnega razvoja.
Ali pa glasno izražanje svojega mišljenja o neeakosti spolov, kjer se je vedelo, čeprav tega ni noben na glas povedal, da je ženska zanj manjvredna in predstavlja tisto, kar je predstavljala nekoč, ko ni imela pravice do izobraževanja in glasu pri vodenju sveta.  Seveda se nekdo tak najde v vsakem kraju, ampak velika večina jih samo pojamra in si olajša dušo, v tej pokrajini pa so se proti napredku pripravljeni tudi boriti, obračati eno trditev na vse možne načine, da dobimo vtis izčrpnega besednega zaklada ter vtisa večjega števila argumentov, pri tem pa biti popolnoma neposlušni za druga mnenja, ki se ne strinjajo z njegovim. Tudi mladi tam so v splošnem bolj agresivni, težave najraje rešujejo s pestmi in spawnanja nekih talentov, ki iz čistega užitka jebejo ljudi v glavo in izvajajo vsesplošni kaos. Na čase se zdi, da živijo nekaj par deset let za nekaterimi drugimi deli države, in s tem ne želim biti žaljiva ali nespoštljiva do drugega okolja, trudim se samo podati objektivno oceno in mojo šokiranost, ki je danes bila še toliko večja zaradi te nazadnjaške pokrajine in abnormalno velike koncentracije talentov v tem okolju. Talentov, od mladih do starih, ki živijo po svoji trdno začrtani liniji, gledajo le v eno smer ter gledajo le na lasten užitek in zadovoljstvo. Saj čustvenih in potrebnih ega vampirjev je nekaj vsepovsod, ko pa k temu primešaš še zdravo kmečko pamet in slabo ali celo ničto izobraževanje vrednot, dobiš res prav posebne bisere, ki bi jih še sam, čeprav se ti fizično spravljanje nad nekoga ne zdi primerna pot do cilja, kdaj z veseljem brcnil. Ker navsezadnje se ti zdi, da jih drugače ne boš mogel utišati, se umakniti (ker si le na njihovem terenu in imajo prednost domačega igrišča) ali jim dati vsaj en argument, ki ga bodo slišali (čutili).

Včasih se človek vpraša, koliko let še bo trajalo, preden se bo naša ljuba mala deželica lahko v celoti očistila starih predsodkov, kdaj bo pri vzgoji pomemben le in samo otrok, ne pa še vseh 5 ostalih članov družine, kdaj bodo v vsaki družini (razen v drugače veroizpovednih,  ciganskih naseljih in vseh ostalih hare krišnah sektah) postale obvezen del odraščanja tudi dobre in prave vrednote, oblikovanje raznolikosti posameznika  in svobode izbiranja, kaj bo ta posameznik v življenju počel. Kako dolgo še bo trajalo, da se več ne bodo rojevali otroci, za katere se bo že v zibelki vedelo, kakšen bo njihov socialni status in zaposlitev, da ne bi več iskali potrditev v nekih višjih silah in zastaranih predsodkih, da bi vsak otrok skozi odraščanja sam začutil, kaj želi početi, kje se želi uveljaviti, kakšen je njegov odnos do denarja. Koliko časa še bo potrebno, da bodo vse stare šole, vsi predsodki staršev in uživanje v obsojanju nečesa, kar ne razumejo, izumrle, potihnile, se upognile pod moderno dobo družbe, ki pa ni samo tehnologija in obogatena resničnost, ampak je tudi boljše in bolj izpopolnjujoče v življenju vsakega posameznika, ki si seveda to sam želi. Kako dolgo še, preden se bo naša družba osvobodila okov, ki so nam jih v preteklosti nadeli tisti, ki so takrat veljali več, zato smo mi posledično veljali manj. Takrat se ni noben vprašal zakaj je temu tako, če pa je že kdo začel o tem preveč glasno razpravljati, pa so tisti več vredni za to elegantno poskrbeli. Sama taka hierarhija se je skozi leta, skozi revolucije in vojne spomladi spreminjala in prilagajala tistemu času, ampak njihovi zametki so še danes ostali globoko zakoreninjeni v mišljenju ljudi. Vsak rod je to, kar je znal, posredoval na naslednji rod, od le-tistega pa je bilo potem odvisno, ali je temu predhodnemu znanju in (ozkoglednemu) mišljenju želel še kaj dodati, ali se je zadovoljil samo z znanjem, ki so mu ga dali starši.

Vsekakor je na vsakem posamezniku odločilno, ali se bo v fazi odraščanja in zapustitve domačega gnezda potrudil ene stvari razumeti in se nehati izgovarjati na svoje starše, na svojo familijo, da so oni krivi za vsako kur*evo napako, ki jim zdaj omejuje življenja in degradira napredek. Ampak najlažje je reči, da so vsega krivi starši. Vzgoja. Seveda imajo veliko pri oblikovanju tvoje osebnosti in razvoja osebnih vrednot, vendar pa nisi vse to, kar pravijo tvoji skrbniki, da si. Si veliko več, si svoj mali diamant, ki ga brusiš po svoje. Nekateri brusi so narejeni nezavedno, drugi zavedno. Tretji zanalašč in z namenom provokacije ali podjebavanja. Vsak pa ima pravico početi točno to, kar si želi, kar čuti, kar razmišlja. V sedanjosti, ne v preteklosti, ko so zanj želeli in razmišljali drugi ljudje in ne v prihodnosti, ker je pritisk na ambicioznost pač prevelik; izključno v tem trenutku. Vseeno pa pozivam vsesplošno slovensko javnost, ki se zna boriti za zvišanje socialne podpore, ne zna pa priznati in doumeti napak, ki mu na kakršenkoli način otežujejo ter zavirajo tok življenja, saj bi to pomenil prevelik udarec za ego, predvsem pa bi izgubil v igri “kdo ma boljše/boljšega/boljšo (vstavi poljubno besedo)”. Pozivam jo k temu, da, če si tega ne želijo zavoljo sebe, to naredijo zavoljo življenja, ki ga že ali ga bodo v prihodnosti vzgajali, saj bo le takšen način vzgoje pripomogel k boljšim posameznikom, ki ne bodo samo reševali težav s pestmi, ki ne bodo zazidani v svojo delovno prihodnost in ki ne bodo sledili trendom ter pravilom družbe, ki narekujejo določen postopek življenja, kot bi ga naj živeli, da bi bili otroci siti in žena za svoj praznik zadovoljna z novo ponvo za kuhanje ter pečenje. Dovolimo svojim otrokom in vsem, ki se po nas zgledujejo, svobodo do raznolikosti, ustvarjalnosti ter iskanja drugih poti, še ne narisanih ali zapisanih na kamnu na gori. Upam, čeprav je to moja še zaenkrat utopična misel, da bodo nekoč vsi mladi, ki si to želijo, imeli vso svobodo odločanja, pri tem pa jih bodo vodili starši, ki ne bodo zavirali njihovih čudnih želja ter izbire šole, ampak bodo na prav način znali voditi svojega otroka po kakršnikoli poti, ki jo bo izbral. Ter seveda ustrezno sekati ovinke, ko se bo zdelo, da je tik pred tem, da se zabije v steno. Kajti po mojem mnenju in načinu razmišljanja, je takšna pot zagotovljena za uspeh vsesplošno bolj razgledanih, samoiniciativnih, svobodnih ter s pravimi vrednotami, z željo po duševnem in osebnostnem razvoju, prav tako pa bi vse to pripomoglo k bolj pozitivnemu, razvitemu (in ne samo na podlagi tehnoloških dosežkov) ter prijetnejšemu svetu. Vse to so le skurjene misli optimista, ki si je danes dovolila, da je nekaj agresivno govorečih talentov  s preveč časa in premalo možganov za nekaj časa zameglilo mojo vizijo, filozofijo ter širjenje te filozofije (p)o svetu. Prav tako bi opozorila še na to, da nisem želela delati kakršnihkoli vrednostnih razlik med dvema predeloma Slovenije, bila je le dobra iztočnica za vso nadaljnjo nakladanje, skozi katerega ste se zdaj prebili. In ki ima mogoče celo kaj smisla.

Oh look what the cat dragged in
Here’s a picture from way back when
We were all that we could be

24

22/01/2018 02:19 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Pride en tak dan, ki je poseben. En v 365/6 dneh. No, še bolj poseben kot ponavadi. Drugačen. V zraku, ki te neposredno obdaja, se takrat čuti občutek zadovoljstva, sreče, skorajda kraljevski občutek. Traja cel dan, te polni z energijo in te nosi zavitega v mehek puhast oblak. Še preden se ta dan začne, podzavestno potlačiš vsa pričakovanja, ki se gradijo skozi leto, skozi življenje. Vsaj en dan ne razmišljaš kaj preveč o prihodnosti, saj si preveč zaposlen s praznovanjem v sedanjosti in spominjanjem preteklosti. Dan, ki je obletnica tvojega začetka življenja, je zares poseben. Vendarle je dan posvečen tebi in praznovanju dejstva, da si s svojim rojstvom na nek način spremenil svet ter ljudi okoli sebe. Zato je ta dan vedno poseben, pa karkoli že počneš. Pomembno ti je le to, da so ob tebi ljudje, ki jih imaš najraje.

V mojih najstniških letih sem velikokrat slišala modrosti starejših ljudi, kot prebrala člankov v Cosmopolitanu in vseh drugih nasvetov ljudi, bolj pametnih od mene, da bo z leti vse postalo bolj jasno, da boš spoznal takšne in drugačne stvari, prebolel vse napake na poti in se z njih nekaj naučil. Velikokrat, ko sem hotela izvedeti odgovore na vsa moja življenjska vprašanja, ki so se pojavljala pri overthinkanju v možganih zmedene najstnice, so me “pametnejši” odvrnili z “boš razumela, ko boš starejša”. Okej, zdaj sem starejša. Včeraj sem dopolnila 24let, kar bi se že lahko reklo za odraslost, če se orientiramo po samo enem kriteriju. Sicer se je še veliko drugih dejavnikov, ki odražajo tvojo (ne)odraslost, ampak v to se ne bi spuščala, vsak si postavi svoja merila. Ampak dobro, recimo da sem zdaj že koliko toliko odrasla, nadaljnjemu odraščanju pa se vztrajno upiram, dokler še je mogoče. In zdaj si postavim kako življenjsko vprašanje ali dvom, pa še vedno ne razumem. Pridejo trenutki, ko imam občutek, da razumem še manj, kot je včasih razumela 15letnica. Seveda, življenjska vprašanja so se nadgradila. Zdaj se več ne sprašujem neumnosti, ampak malo manjše… neumnosti. Včasih. Ker vprašanja se ne prilagajajo samo tvojemu vedno boljšemu razumevanju sveta, ampak pridobijo tudi na teži. Ko si stara 14 let, si popolnoma stoodstotno absolutno prepričana, da te izgube fanta/najboljše prijateljice ali pa ker ti je mama naredila največjo krivico in se ti ni uresničilo tisto, kar si vsako noč sanjala, vsak dan upala in si zaželela v vsakem zvezdnem utrinku, ne boš nikoli prebolela. Ko si stara 23let, si se že lahko soočila z izgubo bližnjega – in to za vedno -, si predolgo vztrajala v odnosu, v katerem te je partner res kvalitetno jebal v glavo, si morda že tolikokrat obupala nad življenjem, da se sploh več ne trudiš najti motivacije, moraš se samo prebiti skozi dan, mesec, leto.

In potem si spet na začetku. Spet ne razumeš, iščeš odgovore na težka vprašanja, na katera sicer obstaja velikokrat nek logičen odgovor, pa si na njih kljub temu nočeš odgovoriti. Včasih se kljub vsem sončnim dnem, zelenih valov na semaforju in vsem dnevnim dosežkom, še vedno ne moreš nasmejati. Zavedaš se, da si na mejniku odraslosti, ko se boš (če se še nisi) morala odločiti za kariero, ki ti bo pomagala pri uresničitvi tvojih ciljev. Tisti nekateri, ki si še pa kariere nismo izbrali, ker smo še vedno radi zaviti v udobje faksa (čeprav magisterij trenutno ni najbolj udoben), ki nas varuje pred delničarskim in črnobelim svetom. Sedimo za računalnikom, doma ali na vajah, pišemo, se učimo neke stvari, ki bi nam morale biti v pomoč pri napredovanju v karieri, če ti jo seveda uspe najti v svoji stroki. Napišeš 15 raziskovalnih nalog v enem semestru, prešvinglaš dva kolokvija in delaš načrt, kako boš preživel izpitno obdobje ter v katerih učilnicah lahko švinglaš. (Vem, totalno neodraslo.) In zato, ker si tako zelo želiš pridobiti tisti kos A4 papirja po dveh letih, že zato, da sebi nekaj dokažeš, si pripravljen občutiti skoraj konstanten stres. (No, razen če si priden. Jaz nisem.) Tako si na eni strani obdan s pritiski odločanja o karieri, na drugi strani pa si že tako naveličan oštevilčevanja poglavij in vseh ostalih cvetk, ki jih ponuja Word. Kdaj bi naj bil človek res dovolj star, da življenje zares iskreno razume?

Tako je, vsi tisti pametni, ki so dregali v mene, naivno najstnico, niso bili iskreni. Plus to je bil najhitrejši izgovor za vse težje teme, o katerih se niso hoteli pogovarjati. (Mogoče so še bili na razvojni stopnji otroka, ki se vsega dotika, dokler ne naleti na vroč štedilnik, zakriči in se opeče, štedilnika pa se v nadaljnje izogiba.) Nikoli ne boš razumela življenja, vedno bodo v glavi vprašanja, ki ne bodo imela odgovora. Ali pa bo odgovor tako zelo bolel, da boš mogla skaditi dva namesto enega, za trenutek pozabiti, potem pa se soočiti s tem ter sprejeti. Pa čeprav so vprašanja včasih nadležna in žalostna, moraš sprejeti, da so tam in da bodo tam ostale, dokler na njih ne boš našla odgovora ali sprejela dejstvo, da ne glede na to kako močno si to želiš, ta trenutek ne poznaš odgovora. Ker te ohranjajo živo, pa čeprav bi v enem momentu naredila vse za odgovor in brez težav porabila veliko časa, dokler se ne bi naveličala. In tudi če se včasih zdijo ena vprašanja banalna in se počutiš nesigurno, ker na njih ne poznaš odgovora, je pomembno, da tvojim možganom pa res nikoli ni dolgčas. Kar pa navsezadnje pomaga tudi pri moji hladni vojni med faksom in kariero, kjer pa itak vse skupaj blokira moj hedonizem in dinamičen način življenja.

Tako da ja, to sem se naučila v svojem 24. letu. Bilo je leto izrednih sprememb, globoke žalosti, pravega prijateljstva in iskrene ljubezni. Pa čeprav menjaš le eno števko, ko je leto okoli in se za (vsaj) en dan počutiš kot kralj, ti prinese na neki globlji ravni še nek zaključek. Ker si še vedno tu kjer si, v bistvu višje, kot si bila in se ne predaš. Odraščaš. Z vsakim vprašanjem znova.

‘Cause I’ve been on the run so long they can’t find me
You’re waking up to remember I’m pretty
And when the chemicals leave my body
Yeah, they’re gonna find me in a hotel lobby ’cause
Cause we’ve been on the run so long they can’t find us
Who’s gonna have to die to remind us
That it feels like we chose this blindly

How to save a life

01/11/2017 16:23 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

1. november. Dan žalovanja, prižiganja svečk za svoje bližnje, ki smo jih izgubili. Prvi dan mrzlega, depresivnega, deževnega meseca, tihega oznanilca zime. Mesec sprememb, resnega dela v službi ali na faksu, načrtovanja ob koncu starega leta. In tak čas, ne glede na to kako plitko bo zdaj to zvenelo, prihaja tudi zame. Vedno sem bila mnenja, da se meni hude in slabe stvari težko zgodijo, praktično se do zdaj še sploh niso, vsaj ne velike. Zaradi svoje ogromne pozitive in konstantnega nasmeha, so vse najhujše stvari, vsaj tako sem mislila, naredile en velik krog okoli mene in so se me raje izognile, saj so vedele, da je pot skozi moje obzidje težka. Potem pa so se zgodile štiri hude stvari v obdobju dobrega mesca.

Najprej niti ne dojameš. Okej, zgodi se nekaj hudega. Najprej jok, panika, potem sprejemanje in nato takoj reševanje problema. V začetku zadnjega stadija se ti zgodi druga huda stvar. Imaš naenkrat dve, prvo si že sprejela, drugo še komaj dojemaš. Preden prideš do celotnega sprejetja druge stvari, se zgodi tretja. Zaradi stresa, žalosti, napora in razmišljanja, neizogibno naredi svojo pot k tebi četrta stvar. Na trenutke ti je že težko samo dihati, kaj šele dojemati, razmišljati, sprejeti. Kako hude so te stvari, ima seveda vsak človek svojo lestvico, ampak jaz vem, da sem močna oseba, ki ima že oddelan svoj delež problemov v življenju in so me kljub temu te stvari zelo pretresle.

Potem pa sem šla na sprehod. Šla sem okoli jezera v bližini mojega doma, zadihala zrak, začutila sonce, poslušala naravo. In res premalokrat se zavedamo, kako velik vpliv lahko ima narava in malo gibanja na nas. Kako nas lahko, samo s svojo preprostostjo in obstojem, pozdravi. Le nesebična, brezpogojna energija narave ti lahko to da. In potem se po dolgem, dolgem času iskreno nasmejiš. Skoraj se zjočeš od sreče, če ne bi vseh solz porabil že v zadnjem tednu. Se zaveš. Samega sebe, svoje energije, svojega razloga za obstoj in utripa srca. Kako vsak dan tvoje srce poskrbi za to, da lahko zjutraj odpreš oči in pozdraviš nov dan. Kako se je to mojemu dedku v petek zgodilo zadnjič. Kako samo malo gibanja tako pomaga pri zdravju in kako moram poskrbeti za svojo dnevno dozo tega, da bom lahko enkrat skorajda, zares zdrava. Popolnoma več nikoli ne bom mogla biti, lahko pa pridem najdlje, kar lahko. Kako močno ljubim nekoga, ki mi zadnje dni nezavedno povzroča toliko bolečine, jaz pa mu jo nezavedno vračam. Ljubim ga zaradi vseh ostalih tisoč značajskih lastnosti, ki jih ima. Kako lahko vseeno naredim tako kariero, kot si jo želim, čeprav je ena izmed hudih stvari zgradila omejitve.

In zdaj vem, da so hude stvari, ampak ne tako hude, da jih ne bi mogla preboleti. Zdaj, po enournem stiku s soncem, se zavedam in dojemam, kako močna zares sem. Kako močno srce imam, da me kljub vsemu, še vedno zbudi zjutraj, kako močne možgane mam, da mi ne dovolijo zapasti v konstantno depresijo in obup, hkrati pa v ozadju počasi procesirajo težave in njihovo reševanje.  In kako močno lahko ljubim in vrjamem, da sem končno spoznala svojo sorodno dušo ter da nekaj težav ne bo omajalo moje ljubezni. Da se bom trudila. Delala. Vztrajala. Vsak dan znova. Dokler se težave ne bodo začele reševati. ena po ena. Korak po korak.

Where did I go wrong? I lost a friend
Somewhere along in the bitterness
And I would have stayed up with you all night
Had I known how to save a life

We are rockets, pointed up at the stars

28/08/2017 19:39 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

In tako pride enkrat po vseh sončnih nedeljah, deževen pondeljek in po vseh občutkih vročine, občutek hladu. Pride trenutek, ki te potegne v čisto preveč normalno in logično realnost. Pridejo spremembe, take, ta velike, ki se ti na začetku zdijo nekaj najbolj groznega. Ampak sčasoma ugotoviš, da ne glede na momentalni šok, so spremembe vedno dobra stvar. Ker to pomeni, da se nekaj v tvojem življenju dogaja, nadgrajuje, nazaduje, karkoli. Nekaj delaš s sabo, se oblikuješ, zrasteš ob vseh padcih in razočaranjih. In to je dejansko tista najsvetlejša, najiskrenejša dejavnost tvojega življenja. Velikokrat tudi najtežja.

In zame, nepričakovana. Ker sem bila zelo močnega mnenja, da je moje življenje popolno. Vrhunsko. Eno samo doživetje, ves čas potovanja, dobri ljudje, brez večjih obveznosti, nikoli občutka primanjkanja denarja, celo služba tako zelo svobodna in družabno obarvana. Kamorkoli sem pogledala, karkoli sem želela narediti, ni bilo omejitve, v nobeno smer. Cel svet je bil moj, vsaj zadnja tri leta. Življenje nad oblaki. V teh treh letih sem prišla in razvila svojo filozofijo, osebnost, natrenirala misli in možgane tako daleč, da to zdaj v celoti izražam, diham, oddajam med ljudi in pišem t.i bestseller. Vsak moj trenutek je do zdaj bil tako zelo pozitiven in tako zelo močno zakorenjinjen v meni, da nisem dopuščala nobenega drugega alternativnega mnenja, da se pridruži v mojem mehurčku sončkaste pozitive. Včasih sem s tem tako verjetno še dopizdla mojemu fantu, pa čeprav je najbolj potrpežljiv in najboljši človek, kar jih poznam.

Tri zares čudovita fenomenalna leta, ki pa, kot lahko sklepate, se niso zgodila v celoti po naravni poti. Bila sem mnenja da nimam niti enega problema, da imam tak vrhunski karakter, da vsi uživajo v moji družbi in da dejansko nimam napak, oziroma jih imam, ampak ker sem jih sprejela sama pri sebi in iz njih potegnem najboljše kar se da, jih ne morejo obrniti proti meni. Seveda to obdobje ne more trajati večno, hkrati pa ima tako zoprno lastnost, da ti res uspešno skrije vse težave, ki pa se vseeno nabirajo nekje spodaj pod površino. In ta leta so doživela svoj vrhunec in hkrati padec svojega imperija tisti trenutek, ko sem se zatreskala v svojo sorodno dušo. Ker takrat se je začelo postopoma vse spreminjati. Seveda absolutno na boljše, hkrati pa me je postavilo pred izzive, trenutke dvoma, trenutke šibkosti, pomisleke o svojih napakah, odkrivanje novih, predvsem pa počasi odkrivanje vseh tistih težav, ki so se tekom mojih pohodov tako spretno skrila. In zgubila se je tista konstantna vrhunskost, na vrh so prišla tista zares velika vprašanja, izzivi, dvomi. Zdravje, prihodnost, zaposlitev, študiranje, predvsem pa tista najhujša – streznitev. Ja, moje življenje je bilo resda popolno, ampak to zaradi tega, ker sem, namesto da bi se sproti soočila s težavo, jo v kali zatrla s pomočjo cukra, alkohola, prepovedane substance, cigareta, etc. In odvisnost od česarkoli je prekleto jebeno, ko pa si privoščiš odvisnost od prenorega popolnega življenja, pa te zares konkretno zjebe.

Hkrati pa veš, da si si kriv popolnoma in čisto sam. In na začetku si zanikaš, se braniš z vsemi štirimi. Ampak če imaš ob sebi nekoga tako trmastega in vztrajnega kot je to moj fant, začneš nekako počasi plezati gor po lestvi in se soočati s svojimi težavami, sam s sabo, s svojo prihodnostjo. Istočasno pa imaš zdaj ob sebi nekoga, ki ti vsak dan znova dokaže, da mu res ni vseeno zate in da je tukaj zato, da iz tebe naredi najboljšo različico samega sebe, pa ne tisto zlagano, vrhunsko, ampak zares najboljšo. In tvoje življenje dobi taki pravi smisel, čeprav se ga včasih težje vidi zaradi vseh nenadnih sprememb. Ampak je tu in v tvojem življenju nekaj zasveti s čisto drugačno, posebno svetlobo, iskreno, pristno, realno. Zato vedno pravijo, da ko enkrat spoznaš sorodno dušo, se tvoje življenje totalno obrne. Ker nekoga ljubiš na način, kot še nisi ljubil poprej, in ker on ljubi tebe na točno istega, ti pa občutiš, da zdaj pa res nisi več sam. Da imaš nekoga, ki je tak kot ti, da imaš brezpogojno podporo in odpuščanje, da imaš nekoga, ki te ima rad točno takšno, kot si, hkrati pa iz tebe potegne tisto najboljšo tvojo posebnost, kar velikokrat raje skriješ pred svetom.

In ugotoviš, da je pozitiva še vedno smisel življenja, ampak da so tiste “slabe” stvari in izzivi, ki se pojavijo na poti, ne omejitve ali “napačna” uporaba svojih pozitivnih misli, ampak tisti boosterji, redbulli, ki tvoj karakter nadgradijo, tvojim težkim nogam pomagajo narediti korak naprej, v tvoji trmasti glavi odprejo okna, da lahko misli zadihajo svež zrak. Te postavijo na prepih ali pred goro brez, da bi ti dali navodila za pot ali vrvi. Mnenja sem bila, da se slabe stvari pač ne morejo zgoditi, ko imaš enkrat tako pozitivno naravnane misli, kot jih imam jaz. Še vedno verjamem, da se lahko drastično zmanjšajo, če razmišljaš pozitivno. Ampak tu pa tam pa se morajo zgoditi, da te opomnijo, da si živ z razlogom. In da nisi na svetu samo zato, da uživaš, ampak tudi da ljubiš, ceniš, se žrtvuješ, napreduješ, skrbiš zase in tako naprej. Najlepše od vsega pa je vedeti, da imaš na poti ob sebi nekoga, ki ti pomaga vstati po morebitnih razočaranjih, ali pa te samo stisne k sebi, ko se moraš za trenutek ustaviti, vsesti in počivati. Hvala <3

We are problems that want to be solved
We are children that need to be loved
We were willin’, we came when you called
Sticks and stones, they may break these bones
But then I’ll be ready, are you ready?
It’s the start of us, waking up come on

Warning: Contains a lot of sugar. Could trigger diabetes.

04/08/2017 00:05 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

This time, probably for the first time on my blog, which has survived for 10 years now, although my writing is mostly for myself and for my loyal fans (/friends who endure through my sometimes-nonsense-sometimes-universal-truth kind of posts), I’m writing this in English. I could say I’m pretty fluent in this language, although some grammar mistakes will appear or too many or too little punctuation (although I admit, I’m a huge grammar nazi), so just correct it in your mind and move forward. But the main reason why I decided for this diversity of languages, is because some things just sound better in English. And because of my constant relationship with this beautiful language in every aspect of my life, I think and breathe it, so sometimes I express easier in English than in my native language. Also, English has more beautiful words, overall everything sounds better in it.

But this post is not special just because of linguistic differences. It’s probably one of the most special posts I’ve written and I’ll write and yes, you’ve guessed it right, it will be all about love. Because I’m a hopeless romantic, for starters, and because someone came into my life and made the biggest switch in my life till now and that is why he deserves my best effort to put my feelings into words, sentences. With my modest, but greatest effort, I will try to eternalize my feelings, thoughts and actions and use my knowledge and “gift” for nicely putting words into sentences and at the end of this, this will be a beginning of a magnificent love story.

As a dreamer, a hopeless romantic, who is too many times consumed by the endless love stories in books, movies, series and someone, who always has at least one leg on the cloud, my life consisted of searching for so called true love, soulmate, big romantic gestures and finding someone that will make me feel like trance music does. Oh, and someone who feels trance music the same way that I do. As you can imagine, my love and feelings for this music are immeasurable, as I’ve pointed out a lot of times through my writings here. Trance is my greatest and purest love and will be by my side and in my ears until the end. (Wow, in English everything sounds even more fairytale like, magical, like a big chocolate cake with triple chocolate fillings inside kinda like. I love it, it has a resemblance to trance lyrics, and I’m a sucker for those.) So, yeah, trance. Nevertheless, I was searching for someone who you all probably think it doesn’t exist and even if it does, he is not perfect, maybe even in a relationship or married – yeah, in these cases you are pretty much fucked. ’cause sometimes you meet the right person at the wrong time (directly taken from all the cheesy quotes you find on the web). But sometimes even the cheesy quotes have a point, because you can’t “control”, when and how you are going to meet your soulmate, if you of course believe in it. But I’ve always believed that someday, somehow, like in those cheap romantic movies, I’ll find my soulmate. Because I’m a true believer, because I believe in magic and everything fictional, including the wizarding world of Harry Potter. And I knew one day my soulmate will appear, and it’s not neccesarily just a soulmate in love, but in friendship, too. I believed and still do, that all of my fantasies of the most beautiful feeling in the world, love, will come true.

I think that eventually we all do find eachother, because we hide in similar places, away from the crowd of sheeps, safe from the “real world”. Some of us hide in books, others in music, we find our comfort in spending time with just ourselves or one close friend, animal. I hid my “true” self in all of those things and at the same time I learned and expressed myself through meditation, writing, reading articles about spirituality, energy and all of that kind of “rubbish”. Through all this I’ve grown as a person, accepted my flaws and enhanced my strenghts, learned to love unconditially with getting nothing in return and fold all of my all time gigantic expectations and their downfalls into a corner of my mind, where there are at peace with itself. I found my peace, my eden under the 15 million degrees Celsius. I’m still learning, but I’ve come this far that I’m really proud of myself and at the same time my energy is constatly vibrating in happiness, peacefulness, positivity and love. I’m pretty sure that is why he silently, but beautifully, entered my life. From practically the moment we met and get to know each other – our first connection was music, pretty obvious, we became friends. Shortly after that and after a lot of communication, sharing thoughts and wishes, sometimes just plain meaningless jokes and laughs and of course, after the parties and the afterparties, we became best friends. He was the first person I went to when everything wasn’t magical and I needed a lift up, he was there even when my life was fucking awesome without a single cloud in the sky. With his one of a kind character, wicked sense of humour, sincerity, modest confidence and everlasting loyalty, he brightened my day without even knowing it. He didn’t realize it, not even in a little bit what he was doing and neither was I. I just liked talking and hanging out with him. I didn’t see at him as a potential boyfriend, not even friend with benefits, because I always had a little sibling like perspective of him. When he met me, I was someone who didn’t felt anything, because I turned the switch off and my life was, as you can imagine, fucking amazing. But at the end of the day, “feelings on” thing is superior in every way. With time, our relationship builded stronger and bigger, and so did his feelings. I was starting to become aware of it, but still didn’t feel absolutely nothing. But he stayed, he stood by my side through all the jerks of the world, for whom one second I thought they were “the one” and was the best friend anyone could wish for.

And then came one sunny Sunday, when my hormones were going crazy because of some health changes I made, somewhere between driving with loud music and wind in my hair, and all the litle things, in my head happened a silent click. I don’t know exactly how or why, and it doesn’t matter, but with every following moment my eyes got clearer and I could see beyond the friendzoned box and it revealed me all the strenghts and all the beautiful, magical aspects of his personality, which I couldn’t see till now because my emotions didn’t work properly. Then he gently fought his way through every one of my walls and to my heart. At that moment, my heart went something like this: “Oh, here you are. I’ve been waiting for you.” The soulmate feeling, pure feeling of friendship growing into something much, much more. Somehow trance love lyrics started to make more sense again and although I thought my happiness has reach its peak, it magnified. Of course, the first moments were so much stronger because of my unexpected flow of emotions rushing through me and also, because I “fall in love” (= meaning get a crush on, love happens with time) really quickly, as I’ve precisely elaborated in my previous writings. With it came fear, fear of the beginning, different, unknown emotions and already feeling this much, my complex personality and our misjudgments, different visions on relationships. And of course, the one with the , if we don’t make it, will I lose one of the most important people in my life? Should we stay just best friends, because this seems to work perfectly? It was a decision, to make a leap on the unknown, dangerous land, or stay on a safe ground.

Guess what? We are brave or just crazy enough, that we jumped. Suppressed our fears, crushed our relationship stereotypes and landed on the unknown, holding hands. For a second it felt like flying. And now, when we are learning even more about each other and digging deeper into ourselves, while putting it on a plate in front of the other person, getting to know each others biggest fears, regrets, dreams, the most embarassing mistakes and failures, the dark side and then searching deeper, darker, blacker than black side, the everything, we are flying even higher. Together we feel the beat, words, tones and emotions of trance songs so strong that we can lay together in silence for minutes, hours and consume every moment, synchronizing our energy levels. And because he was and still is primarily my best friend, I can tell him everything without hesitation and say every psychotic or insulting thing that pops into my head or vice versa without even a little fragment of resentment or disapproving look. I don’t have to say anything about our sex life, right? You probably figured it out by now. (Well, just a hint for the slowminded: fireworks :D)

Yeah, I know, it’s the first state of the relationship, of course everything is perfect. Because of our emotions we are blinded and don’t see the mistakes, obstacles, moral differences. We don’t realize this could collapse and had a heartbreaking ending. We don’t see the “real picture” because our feelings are blurring our perception. Well, thanks to my extensive experience with relationships, not just mine, but also those where I gladly participated as a personal psychiatrist, I am aware that this phase won’t last forever and that we will come to crossroads eventually. But, for the first time, my body, my mind and all my energy feels a special feeling – soulmate like. A feeeling of comfort, safety, acceptance, trust and balance together with some trance uplift tones echoing in the backround. He is my best friend, my supporting wall, my infinite orgasms provider, my soul and meaning of life seeker, my party companion, my “look at the stars!”, “we’ll stay in the car until the end of this song,” “we’re going on a trip!” “if you really want to know the truth, you’re fucking crazy,” human. The one in a million. Possibly the one who will be here until the end.

The rest of my life started with you. I can’t wait to build, experience, laugh, cry, feel, touch, live it with you, while we sing our hearts of to our favourite trance songs.

I call your name
You turn around, and surrender
You feel the light on your face
No more darkness, you are home now


*

I understand that time is on our side
And I hope you can breathe

Because you deserve, again for the first time on my blog, two songs at the end of my cheesy and fairy-tale like “feelings on keyboard” story.

Footnote: This is my 1010 post on my blog. (Numbers, energy, important stuff for me. I wouldn’t rather get into that right now.)

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.