How I wish.

Se je kdo kdaj počutil tak, da bi se najraje pojedel? No, jaz se tak danes. Zato ker se mi zdi, da sem naredila tako grozno napako, čeprav vem, da se še jo da popraviti. Ampak grizem se. Grozno. Ker se ne morem sprijaznit s tem, da delam napake - tudi take nore napake, kot je bila danes. Ne morem se sprijazniti, da časa ne gre nazaj vrteti in popraviti stvari (ahja, kaj bi dala, da bi bilo to možno…), ampak da bom mogla it naprej. Čeprav ni taka gromozanska napaka za druge, je gromozanska napaka zame. (+ vsi bližnji prijatelji me nadirajo, kak mi je to uspelo.) Dobro. Dobra stran tega je, da se to vse da popraviti. Seveda se da. Redke stvari obstajajo, ki se ne dajo. Pač delamo napake. Logično. Smo ljudje. In na njih se učimo. Tudi jaz se.

…Ampak pravijo, da priložnost ponujena ne vrne se nobena…

Drugače pa je vikend. Preživeli smo prvi teden kot prvi letnik. In moram rečt, da je naporno. Naporno se vstajat ob 6-pol 7 zjutraj, potem se vozit v mb, preživet 6-8ur, nato še kam it kaj pojest etc (ogromno dnara zapravim), pol pa počasi domov. In doma sem grozno utrujena, vse kaj zmorem je še it na pc, naredit nalogo, če jo imamo, potem pa tudi it počasi spat. V postelji še seveda ostanem samo jaz z mojimi mislimi, ki bodo danes dokaj samomorilske - razmišljala bom o jedenju sama sebe. Da. In seveda, pretiravam. Kot vedno.

Lv.

...komentar

No, torej, pa sem tud jaz prišla do tega. Do fazanov. Danes je bil prvi dan šole, za nas popolnoma nekaj novega in neznanega. Nova šola, novi sošolci, novi učitelji, novo okolje…

In smo preživeli. Ko sem prvo prišla pred Prvo s prijateljema, me je bilo predvsem strah. Bilo je toliko ljudi, toliko nepoznanih ljudi … Takoj sem hitela poklicati sošolki, ki ju že poznam, pa so se mi roke tak tresle, ko sem tipkala številko, verjetno sem jima govorila neke brez vezne stvari, saj se ne spomnim več… In potem mi je sošolka predstavila večino ženskega dela a razreda (ii2 dela svoje), jaz sem si pa oddahnila. No, kasneje je načel svoj govor ravnatelj, potem so neke peli, potem pa so že začeli klicat. Mi smo bili 1a, tak da smo bili prvi poklicani. Šli smo za svojim razrednikom v čisto zadnje nadstropje, kjer smo se posedli. Razrednik se je predstavil, povedal, kaj nas čaka danes, potem pa začel kar s stvarmi… To se je vleklo nekje do pol 12 - vsako stvar je povedal najmanj dvakrat, obrazložil je vsak stavek, povedal vsako pikico … Nato pa smo šli na ogled šole (verjetno eni izmed redkih). Tudi to se je vleklo, saj smo se ustavili pri vsaki vitrini, vsaki sliki, vsaki učilnici … In 3 nadstropja s kletjo vred ni tako malo. Nato smo šli v menzo, o kateri je tako sarkastično govoril, potem pa spet nazaj v učilnico. Spet je povedal nekaj stvari, končali pa smo nekje ob 2. (Na koncu smo že vsi bolj postrani gledali, ker smo bili grozno utrujeni.)

Greva s sošolko ven, zveva, da je sosednji razred končal že ob 11, nato pa smo vsi trije (mi2 z a in prijatelj z b) šli v McDonald’s. Kasneje smo nato šli na avtobusno, čakajoč na avtobus, in smo tako srečali še 3 bivše sošolke in soseda, ki hodi v 2. letnik. Ko smo končno prišli domov, sem še komaj gledala, ker se mi je bioritem čisto podrl. Tudi zdaj komaj še gledam, saj sem res zaspana, pa čeprav sem spala še preveč. Morala se bom navadit.

Prvi dan je bil zanimiv, naporen in hkrati lep. To je pač nekaj, kar doživiš le enkrat. Koruze ni bilo kaj dosti, le nekaj malo mi je je boleče priletelo na obraz. F-ja nisem dobila na obraz, so pa ga nekatere sošolke. Lušnih fantov sem že nekaj opazila (ah, ne morem se upreti), sicer pa bomo v prihodnjih dneh videli, kako bo. Zagotovo bo smešno, ko bomo poskusili odpirati omarice, iskali učilnice, tekali gor in dol po šoli, poskušali čimveč zaužiti in doživeti.

Šola mi pa je resnično všeč, še posebej zadnje nadstropje, kjer je naša matična učilnica. Starost se šoli pozna, ampak jo to naredi še lepšo, bolj klasično, bolj starodavno in veličastno. Po prvem dnevu in prvih vtisih se mi res zdi, da sem izbrala pravo šolo zame. In pravi program. Sošolcev pa si nisem sama izbrala, ampak se bomo ziher razumeli. Nekatere osebe so mi že na prvi pogled všeč, druge malo manj. Bomo že videli ^^

...komentar [4]

Pozabla sem, kako fajn je bit na koncertih. Še posebej kakih rockerskih. Včeraj sem bila na poleni v Lenartu, kjer se včeraj in danes dogaja Space Slovenia.Včeraj je bil rock, danes je techno. Danes mi niti ni za it, ker techna res ne prenašam. Pa tudi bi ga preživela zaradi kakšne dobre družbe, ampak mi niti to ni zagotovljeno, glede na to, da bo večini le do pitja. Sicer pa je itak dež, tak da še me manj mika.

No, včeraj pa je blo res super. Prve skupine še niti ne, kasneje, ko pa so prišli Memento Mori, pa se je začelo. Tudi jaz sem se čisto vživela v glasbo, ko so prišli presenetljivo dobri bošnjaki in so res meli odštekano, svojevrstno glasbo. Začeli smo noret in smo uživali v glasbi, čeprav nismo razumeli niti trohice besedila. No, ob 12 so morali vsi it, zato sem ostala sama. Pa ne dolgo, saj je prišla druga družba. Takrat je že bilo Zaklonišče Prepeva, ki pa so imeli, khm, svojevrsten način izražanja glasbe. Tudi v njih smo se vživeli in čas je prehitro mineval, čeprav sem že bila kar utrujena. Zadnja pesem je bila seveda Računajte na nas, na katero smo najbolj skakali in se drli.

…Nato pa se je končalo. In spoznala sem, da mi res primanjkuje koncertov, kot je bil včeraj. Bo še prišlo, ja. Danes pa je res zelo beden dan. Dež, da sploh ne moreš biti zunaj, tako da sem za računalnikom in ne delam ničesar pametnega. Ahja, bom ga že preživela.

Lv.

...komentar [4]

…Kot je tole. Pogledala sem že enih 3x in vedno sem se morala smejati. Potem, ko pa sem prebrala komentarje spodaj, pa še bolj.

Pomoje vredno ogleda, čeprav se bo nekaterim zdela izguba časa.

No, kaj si pa jaz mislim o vsem tem… Poleg tega da je noro, pretirano in popolnoma brezveze? Resnično ne razumem, kako lahko nekatere fanice verjamejo, da če bodo naredile nek shod, dale nek brezvezen pokal in pokazale svojo “zvestobo”, da bo potem skupina prekinila vse sume, da gredo narazen. Kako ne razumejo, da je tukaj le denar in da se pretvarjajo, da podpirajo fane samo, da bi jih obdržali in da bi bili ja bolj sladki? Ne bi bila presenečena, če bi se na televiziji pojavilo reklama v nekem takem smislu:

“Si pravi rbd fan? Si jim zvest? Potem glasuj za skupino, da ne bo razpadla! Pošlji rebelde na **** in prispevaj 10€ za njih! Bodi PRAVI rbd fan!” 

Saj ne, da sem kakorkoli ljubosumna, ali da zapravljam čas s temi stvarmi, lahko, da mi bo nekdo zabil, da kaj se sploh ukvarjam s tem, če pa ne maram. No, razlog je tukaj - zato, ker mi je grozno smešno in obenem žalostno, ker se lahko zraven res nasmejim in ker je čisto javno, ziher samo za nas, da bi se smejali.

To je vse z moje strani.

Aja, btw, tožla bom reklamo za Vanish. Izjemno tečna je s tistima dvema frocoma. In še prevečkrat jo ponavljajo. Res. -.-

Lv.

...komentar [24]

Če jih mogoče kdo ne pozna, a dvomim…

Rada bi šla na njihov koncert. Zelo. Da bi slišala Wish you were here, ki je zame ena res najlepših pesmi na svetu, in ostale pesmi, ki se jih ne da opisat z besedami,  v živo. In enkrat bom.

Res so ena izmed najboljših skupin vseh časov.

So, so you think you can tell Heaven from Hell, blue skies from pain. Can you tell a green field from a cold steel rail? A smile from a veil? Do you think you can tell? And did they get you to trade your heroes for ghosts? Hot ashes for trees? Hot air for a cool breeze? Cold comfort for change? And did you exchange a walk on part in the war for a lead role in a cage? How I wish, how I wish you were here. We’re just two lost souls swimming in a fish bowl, year after year, Running over the same old ground. What have you found? The same old fears. Wish you were here.

Lv.

...komentar [10]