:How I wish.

Pa je spet prišlo do mojega dne. Do enaindvajsetega prvega, do dneva, ki je pač večini ljudi vsakdanjem, meni in še verjetno enim parim pa je vseeno nekaj posebnega. Meni pa najbolj. Ker danes pred šestnajstimi leti in parimi urami sem privekala na svet. In ko tako gledam nazaj, sem naredila ogromno. Ponosna sem nase.

… Zgubila sem ogromno.
… Pridobila prav toliko.
… Jokala ogromno.
… Smejala preveč.
… Uživala življenje.
… Ga preklinjala, hotela obupat.
… Bila na tleh. Miljardokrat.
… Se pobrala. Miljardokrat in še enkrat.
… Bila nesrečna.
… Srečna.
… Nora.
… Čustveno nestabilna.
… Stala trdno na tleh.
… Bila visoko v oblakih.
… Kontroverzna.
… Doživela ogromno. Vse in še več.

In zdaj, ko gledam nazaj … V vsej tej bolečini, strtemu srcu, nesramnosti, razočaranjih, padcih…. Rada imam življenje. Res. Zaradi vseh trenutkov, ko se nasmejiš sam sebi in si rečeš, da je svet lep, zaradi vseh momentov, ko se čas ustavi, zaradi vseh oseb, ki naredijo dan lepši, zaradi vseh razgledov, ko lahko rečeš samo še uau. Zaradi vseh pesmi, ob katerih se vprašaš, kako je sploh možno napisat tako lep komad, zaradi vseh malenkosti, ki sestavijo celoto. Zaradi dnevov, kot je današnji in kot bo jutrišnji.
Zaradi tega sem danes vesela. Mam najboljše prijatelje in najbolj prijazne starše. Najbolj smešnega fanta in najbolj nore spomine. Še lepšo imam pa prihodnost.
Pa kakorkoli obrneš.

Lv.

1 komentar

Se vam je kdaj zdelo, kot da vam vse polzi iz rok? Kot da vam življenje polzi iz rok? Kot da je neka snov na vaših rokah, katera vam preprečuje dober oprijem …
Zadnje dni nimam sreče. Zgubljam vse, kar sem pridobila. Kar mi je bilo dano. Ne najdem več nič, ne vem več nič. Včeraj mi je, tako naprimer, pokvaril telefon. Ja, vem, ni velika stvar, ampak kaj ko ni bilo z njim nič narobe. Nič. Nikoli mi ni padel na tla, nikoli ni prišel v stik z vlago, vedno sem pazila nanj. Nimam ga še niti eno leto in telefon mi ogromno pomeni. Ampak okej. V vsej paniki in joku, ki se je že nabrala čez dan, sem še dodala to izgubo telefona. Zato sem začela panično iskati garancijo in račun. Pa natanko sem VEDLA, kje imam te stvari … Pa jih kar ni bilo tam, kjer bi naj bile. Preiskala sem vse kar je možno, do dveh zjutraj sem v joku preobrnila celo hišo. Pa ni bilo. Na koncu sem le našla garancijo, računa še vedno ne. Danes je bila sploh sreča, da so mi telefon vzeli le z garancijo.
Pa to ni bilo prvič. Zdaj sem spet nekaj iskala, pa natanko vem kje je, pa ni tam. Vsi listi, računi, vse to … Vse sem mela na enem mestu. Tega ni več. Ne vem, ali sem zmešana, ali pa izgubljam res vse pod rokami …
Ko bi bile le materialistične stvari, bi še šlo. Potem pa so še tu osebe, uspeh, znanje, odločitve, trud …
Zdi se mi, da vse izgubljam. Da bom na koncu ostala le še samo jaz, le še nek odsev mene, ki je izgubil vse, za kar se je trudil. Nekaj zaradi lastnih napak, nekaj zaradi življenja samega.
Zadnje dni se več jočem kot smejim. Več je umetnih nasmehov kot pristnih.
Ne vem.
V tem trenutku se mi zdi, da izgubljam že sebe.
In ko bom izgubila sebe, kdo bo tu, ki bi mi lahko pomagal sebe pridobiti nazaj?
Ja, saj vem. So prijatelji. Je fant.
Ampak ne vem, če razumejo. Če vedo. Verjetno se zdaj že večini zdi, da sem še le ena zmešana najstnica s podivjanimi hormoni, ki ne ve, kaj govori.
In ne, ne vem, kaj se dogaja. Kaj je zadnje dni. Kaj je v zraku. Kaj je v meni. Upam le, da se mi bo tega uspelo rešit. Da bo vse tako kot prej. Enkrat.
Enkrat…

Lv.

2 komentarjev

Vsi so mi, odkar sva šla narazen, govorili, naj ga pod nobenim pogojem ne vzamem nazaj. Ker si me ne zasluži, ker je to zveza na daljavo, ker ne vem … V glavnem, vse. Verjela sem, pa čeprav sem vedno v srcu čutila drugače.
Ampak v tem primeru bi morala slediti srcu, čeprav mi razum pravi drugače.
In sem.
In vem, da se s tem marsikdo ne strinja. Ampak vzela sem ga nazaj, ker ga ljubim, ker je obljubil, da bo boljše. Ker je boljše. Zaenkrat. Ker sem naivna in verjamem v srečne konce.
In ta moja naivnost mi je prinesla nazaj zvezo. Zvezo, v katero sem vložila vse in še več. Zveza, ki mi je dala toliko in vzela malo manj. Zveza, v kateri sem pridobila ogromno, v kateri sem se naučila ogromno.
Naučila sem se ljubiti, sprejemati, delati kompromise in obvladati ljubosumje. Naučila sem se nesebično dajati in vedeti, da bom dobila nazaj.
Pridobila sem stvari, o katerih si prej sploh nisem upala sanjati, pridobila sem si Ljubljano, tam nove prijatelje, pridobila sem neverjetno nebeške telesne užitke, prav tako tudi neverjetno romantične, čutne, vesele, nore trenutke, ki mi bodo ostali v spominu do konca, poskusila sem toliko novih stvari; v najinih prepirih in krizah pa sem pridobila nove izkušnje, nove argumente etc.
Ja, veliko sem tudi zgubila. Zgubila sem ogromno živcev pri sprejemanju ga takšnega, kot je, zgubila potrpljenje pri njegovih napakah, ki jih sprva ni hotel popraviti, zgubila čas za vse prijateljice, ki sem jih morala sprejeti (in še jih sprejemam, ali pa jih sploh nisem), morala sem si vzeti čas za vse najine prepire in argumentiranja, za vsa nestrinjanja in pretiravanja, včasih sem zgubila celo sebe. Ampak sem se hitro pridobila nazaj.
Ampak veste kaj?
Vse to je bilo vredno. Ves jok, vso trpljenje, vsi konflikti, ki so itak v vsaki zvezi in vse, kar sva dala skozi. Vredno je bilo. Tudi ta začasni konec med nama. Zato, ker, kot pravijo, da se zavedaš kaj imaš, komaj takrat, ko to izgubiš. In obema nama je pokazal, da čeprav sva mela vse take hude in grozne momente, sva mela tud srečo. Neverjetno srečo, ki jo zdaj spet čutim.
Tisto srečo, ko ga pogledam v oči in vem, da je moj. Tisti trenutek, ko mi prilepi poljub samo zato, ker me ima rad. Tisti nasmeh, ki ga dobim, ko sem jaz jaz. Tisto sprejemanje, ki mi da vedet, da me ima kljub moji norosti rad. In tisti pogled pred seksom, ko me pogleda v celoti in vidim, da si me želi še bolj kot kadarkoli prej.
Ja, to. Ja, mogoče si me na trenutke na zasluži, mogoče ne bova do konca skupaj in mogoče, mogoče, si nisva usojena, ampak … Dokler sva srečna, to niti ni pomembno. Dokler je tako, kot je in dokler se bova trudila izboljšati najino zvezo, dokler bo on popravljal napake, delal na sebi in se trudil biti takšen, kot si ga zaslužim … Tako dolgo mi je vseeno, kakšna bo prihodnost, kaj si mislijo drugi in koliko lepih fantov je še drugje po svetu.
Ker ga imam rada. Ker te imam rada. In ker sva za skupaj, kljub razlikam med nama. Verjamem v to.

Lv.

2 komentarjev

New year.
Leto 2009 je bilo … Posebno. Drugačno. Nabito s čustvi. Jokom. Veseljem. Trpljenjem. Leto 2009 je… Imelo vse. Vse, kar bi človek lahko sploh doživel v enem letu.
Tudi novo leto je bilo posebno, na svoj način. Prisrčno. Zabavno.
In zdaj novo leto. Sploh ne morem verjet, da tako hitro mineva. Ko pa se še zdi kot včeraj, ko smo bili v osnovni šoli, v šoli v naravi in mi je fant, v katerega sem bila takrat tako zelo zatreskana in sem bila prepričana, da je to prava ljubezen, prilepil poljub. Ravno včeraj sem obujala spomine na to, na vse to kar je bilo. In kako prehitro je minilo.
Ampak ne, dovolj je spominov. Jaz grem naprej. 2009 je minilo, 2010 je tu. Za nove priložnosti, nove uresničene cilje, nove vzpone in padce, nove ljubezni, stare in nove prijatelje. Novoletna zaobljuba? Ja, so. Čeprav nikol nisem verjela v te stvari, letos začnem. Letos bom predvsem delala na sebi. Na svoji osebnosti, poskušala se bom poboljšati in definitivno manj sekirat. Še veliko drugega. Ogromno dela me čaka. Ampak verjamem, da mi to lahko uspe. Bomo videli decembra.
Še ena novoletna zaobljuba je, ki pa jo obdržim zase. Ker moram sama priti do tega, sama doseči ta cilj. In uspelo mi bo. Enkrat.

Vam pa želim noro, nestabilno, nabito s pravimi in napačnimi priložnostmi in predvsem drugačno (:

Pa še komad, ki mi je zaradi besedila samega izredno všeč (čeprav rapa ne maram kaj preveč):

Besedilo je res … Vau. Brez besed ostanem.

Lv.

Brez komentarjev

Ti dnevi .. So zame eni izmed najlepših dni v letu.
In vem, da pri vseh ni tako. In me ne moti.
Motijo me ljudje, ki začnejo vsiljevat, se pritoževat, vzdihovat in uničevat to božično vzdušje, ki je meni pač zelo všeč. Ma dajte no. Če sami ne verjamete v božič, v božične čudeže in dni, katere lahko preživite res s tistimi, ki jih imate najraje, še to ne pomeni, da morate to uničit še drugim s svojim govorjenjem, kako je božič precenjen, kičast, ameriški in ne vem kaj še vse. Meni pa se zdi, da je božič eden izmed redkih praznikov, ki še je res naš, ki še ostaja naš, pri katerem res sodelujemo vsi in ujamemo tisti nek čar božiča in novega leta.
Ja, eni ga iz različnih razlogov res ne marate. Enim so se pač takrat zgodile določene nesreče, karkoli. Ampak še vedno to ni razlog, da se gre to vpeljat v pogovor, ko vsi navdušeno govorimo o tem času ipd, ali pa magari na FB, da ja vsi vidijo “ja, jaz sem pa grinch. ne maram božiča, sem beden”.
Eh. Tudi jaz bom letos samska za božič, tudi jaz letos ne bom imela najlepšega božiča, ker sem v času prebolevanja. In nisem verna. Pa vendar se mi zdi ta čas res poseben in lep. Nekaj, kaj čakam vso leto. Pa ne zaradi daril. Ampak zaradi tega vzdušja. Zaradi okrašenih ulic, mest, hiš, zaradi snega (ki ga žal letos ne bo :/), zaradi vse te gneče po trgovinah, ko vsi iščejo nekaj za svoje najbližje, zaradi popustov, vseh božičnih stvari, ki jih itak nikoli v življenju več ne bomo videli, ampak se nam takrat zdijo nekaj posebnega … Nek čar je v zraku, neka iskrica, nekaj, ki dela Slovenijo malce manj depresivno. In zato mam rada božič. Ker je bolj poseben od vseh drugih praznikov, ker ima tisto.

In zato ne, ne potrebujem vašega pritoževanja v pogovorih, ne potrebujem vzdihovanja nad vsem živim … Vsaj zdaj, vsaj enkrat se malce ustavite, poglejte okoli sebe in se nehajte pritoževati. Ker se mi zdi, da je svet veliko lepši, če se ne pritožujemo, vsaj zdaj ne. Vsaj zdaj se potrudimo za bližnje in gremo k tistim, ki jih nismo videli že celo leto, vsaj zdaj, čeprav mogoče življenje ni najbolj rožnato, se potrudimo z nekim nasmehom na obrazu stopiti med ljudi. Ker se mi zdi, da je v tem čar božiča, čar vseh teh praznikov. To, da malce pozabimo na vse težave in probleme ki nas tarejo, na vso recesijo, prašičjo gripo, prevarante, nepravične ljudi in nepravičen svet, da preživimo čas sami s sabo in s prijatelji, da pač .. Počnemo tisto, kar imamo najraje. Seveda, če imamo čas. Jaz ga od danes definitivno imam. Ker se ne rabim nič več učit, vsaj letos ne. Uh, kako se to lepo sliši.

Pa lep božič.

Lv.

Brez komentarjev