Getting old and sentimental

20/01/2021 22:52 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Ne vem, kaj me je danes prijelo, da sem po 3 letih odprla blog in stisnila na novo objavo. Mogoče to, da sem jutri stara 27 let in postajam malo prestrašena, ko se vedno bolj bližam “pravi odraslosti”. Postajam rahlo sentimentalna, ko se spominjam vseh preteklih rojstnih dnevov, vikendov, partyjev, vseh posebnih trenutkov in ljudi, ki so se me dotaknili. Seveda veliko pripomore k temu tudi stanje, v katerem smo, corona and all. Ampak tega bloga nisem odprla z namenom, da bi pisala o trenutni tragikomediji, v kateri živimo. Ker je bilo o tem že vse povedano.

Okoli svoje obletnice rojstva se ljudje velikokrat spominjamo preteklosti, predvsem, kakšne osebe smo bili x let nazaj, in kakšne smo zdaj. Kako smo se spremenili, kaj smo dosegli, katere ljudi smo izgubili in katere pridobili. Spomnimo se tudi, da ne postajamo vedno mlajši, zato te spomine spremljajo občutki obžalovanja, nelagodja, panike. Spomnim se, ko sem pri 16 ali nekaj imela idejo, da bom pri 25 že poročena in z otroki in pri 20, da bom imela pri 26 kariero in služila ogromno. Zdaj, nekaj ur pred mojim 27. letom, lahko rečem, da imam cilje ter ambicije, čeprav nimam moža, otrok, kariere, vendar sem zares iskreno srečna. Danes sem predala svojo magistrsko nalogo lektorici, tako da bom v kratkem zaključila tudi svojo izobrazbo. Živim doma s starši, s katerimi se razumemo boljše kot kadarkoli prej. Imam čudovite in iskrene prijatelje, s katerimi imam pristen ter globok odnos, ki ga nisem mogla imeti še nekaj let nazaj, saj sem bila izgubljena, prav tako pa se nisem poznala tako dobro, kot se poznam danes. In to je čudovita stvar odraščanja. Leta minevajo, ti pa skozi izkušnje rasteš in se spoznavaš, dobre in slabe stvari. Ugotoviš, da nič ni večno, da je smrt del življenja in da se lahko človeku vse zgodi.

In jaz sem doživela ogromno. 10 let nazaj se mi niti sanjalo ni, kaj vse se bo v mojem življenju zgodilo. Veliko dobrega, manj slabega. Slabega velikokrat zaradi lastnih napak, ki sem jih pač morala narediti, da sem se lahko iz njih kaj naučila. Večino časa sem bila izgubljena. Izgubljena med vsemi dogodivščinami in ljudmi, ki so mi prišli na pot. Še nedolgo nazaj – no zdaj se zdi že cela večnost, ker ima čas trenutno drugačen pomen, – sem pila Corono na terasi lokala, v katerem sem delala, bil je petek in lep sončen dan, kolegi so sedeli za mizo in si nalivali pivo ali kadili čik. Nikjer ni bilo nobene maske, noben ni pomislil na to, da bi moral uporabiti razkužilo, noben inšpektor ni hodil okoli ter gledal, ali  sedijo ob mizah ljudje iz istega gospodinjstva ali ne. Vedeli smo, da se ga bomo malo napili, potem pa šli, kam nas pot zanese. Ob 21.00 se je življenje komaj začelo. Zdaj se mi to zdi to kot neka paralelna realnost, ki je nekoč obstajala, v kateri je bilo vse “normalno”. Itak, da ni bilo normalno, ampak takrat se nam je zdelo, da je. Sem rekla, da ne bom pisala o tem, pa me je vseeno zaneslo tja – tako močan vpliv ima to trenutno stanje.

Ampak ta trip down memory lane je imel nek smisel, saj kakor se je spremenilo okolje, tako sem se spremenila jaz. Ko pogledam za nazaj, sem se nekje pri 23 začela zavedati, da morda pa se ne bom vedno počutila tako izgubljeno. Pri tem je veliko pomagalo branje knjig in meditacije, največ pa so pripomogle izkušnje. Razvila sem se v čudovito osebo, ki ima svoje napake, vendar si jih (90%) prizna. Ki se včasih bori z ovirami, ki je včasih depresivna in čisto brezvoljna, ki je veliko časa lena in ne dosega svojega potenciala, ki reče napačne besede in naredi napačne stvari. Vendar je to vse del mene in potrebovala sem veliko let, da sem to spoznala. Ko sem spoznala, sem se lahko naučila s tem živeti ali popraviti, če je bilo možno. Seveda še nisem vsega popravila. Še vedno sem lena. Kmalu bom magister, pa nimam pojma, kaj bom s svojim življenjem. Imam ideje, vendar od ideje do realizacije je dolga pot. Ampak imam pa ambicije, pozitivno mišljenje, iskrene odnose z vsemi, ki so mi blizu, pametne ter čudovite starše, prijatelje, ki bi šli do konca sveta zame ter mir v duši, ne glede na to, kako klišejsko se to sliši. Sprejela sem se takšno, kot sem in nisem vedno srečna, tako kot sem ta trenutek, vendar se imam vedno rada. Našla sem se in z grenkim priokusom sprejela svojo preteklost, saj vem, da nikoli več ne bom tako mlada in nora, kot sem bila takrat. Čeprav sem še zdaj mlada, itak, ampak vsa ta potovanja in dogodivščine so se zgodile, ko sem se iskala. Pomagale so mi, da sem se našla, zato bodo moja zgodnja 20ta vedno imela posebno mesto v mojem spominu. Hkrati pa čutim, da bo zdaj vedno boljše. Spremenile so se namreč okoliščine, pa ne mislim samo corona shita. Nehala sem delati preko študenta v lokalu, v katerem sem delala 4leta, kmalu zatem mi je potekel status in naenkrat sem se znašla v evidenci brezposelnih. In danes sem še uradno končala magistrsko nalogo, tako da se zdaj začne velika sprememba v mojem življenju, saj tudi moram začeti ustvarjati svojo kariero. In 27 se zdi kot lepa številka za začetek nekaj takega, ne?

Deep in my bones, I can feel you
Take me back to a time only we knew
Hideaway
We could waste the night with an old film
Smoke a little weed on the couch in the back room

Zaščiteno:

23/03/2020 00:39 | V Moja filozofija | Za ogled komentarjev vpišite svoje geslo

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:


Zaščiteno: Hidden songs

10/11/2018 23:55 | V Moja filozofija | Za ogled komentarjev vpišite svoje geslo

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:


We were all that we could be

05/05/2018 21:16 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Ko pomislim, katere vrline oblikujejo slovenski narod, se najprej spomnim na že zastaran izrek, da smo pridni kot mravljice. Delovni. Slovenija je država, ki si želi delat in služiti denar. Čeprav jih verjetno danes več dela čez mejo, kot pa znotraj meja. Želijo si delati, čeprav so oddobrili večjo socialno pomoč. Ker Slovenci smo deloven narod. Delavski razred z izjemo nekaj par milijarderjev, ki se vozijo po Ljubljani v Lamborghiniju ali Porscheju in jih preprosto boli kura*. Ko pa pomislim da slabosti slovenskega naroda in poskusim izpostaviti eno slabost, ki se ji težko izogneš, če si del kulturnega in delavskega sistema ter se moraš na vsakodnevni ravni srečevati s takšnimi in drugačnimi ljudmi. In to je že dobro znana, zlajnana in prevečkrat prežvečena, slovenska faušija. Slovensko prepričanje na ravni preproste kanalizacijske podgane (in ne, to ni Splinter), da moraš imeti ti boljše, kot pa ima sosed. Če ni boljše, pa se potrudi, da tudi njegovo ne bo več tako zelo čudovito.

Slovenija je, kljub svoji majhnosti, razdeljena na veliko raznolikih kulturnih in govornih območij, za katere se na čase zdi, da ne izhajajo vsi iz iste države. Tudi relief in ostale geografske lastnosti imajo velik vpliv na način življenja, pravil vzgoje in meril kulturnega obnašanja. O vsem tem pa zdaj ne bi pisala, če ne bi imela iztočnice v realnem življenju, saj s fantom prihajava iz različnih pokrajin, čeprav po kilometrini ni tako zelo očitno. Sama sem večino svojega življenja preživela v majhnem kraju v bližini drugega največjega mesta v Sloveniji in z odraščanjem se je razvijal tudi moj kraj, ki je danes razvito mesto. Čez nekaj let, mogoče, bomo celo že predmestje Maribora. Čeprav sem živela v “mestu”, sem imela to srečo, da živimo na obrobju, kjer je v naši neposredni bližini jezero in velik zelen košček narave ter na novo zgrajena avtocesta, ki je na začetku svojega obstoja uničila kar precej živcev. Takrat so se mi ponoči tovornjaki vozili direktno po glavi, dokler nisem zaspala, danes pa moj prilagojen sluh ne zaznava več nobenega zvoka motorja. Overall, vzgojila sta me inteligentna, razgledana in izobražena starša, za fotrom pa je stal moj dedek, ki ni bil samo vse to, kar sta moja starša, ampak je bil še uspešen in z veliko penzijo. Dedek, ki se je boril v drugi svetovni vojni in bežal iz ruskega zavetišča, ki je dolga leta vodil Radgonske gorice in bil odličen na vseh področjih, je bil najvišji cilj, ki bi ga naj po pričakovanjih družine skozi celotno življenje tudi dosegla, če ne celo presegla. Moja vzgoja je bila meščanska z visokimi pričakovanji, ki sem jih že od začetka šolanja ves čas nezavedno ali zavedno poskušala doseči. Vse mi je uspevalo, ko je bila zadeva še preprosta. Čeprav sem se v zgodnjih letih najstništva začela zavedati, da sem drugačna od ostalih in da se z nobenim ne morem nič globlje povezati, kar pa seveda na gimnaziji, sploh na klasičnem oddelku, ni bilo lahko. Ampak pričakovanja fotra in dedka sem uspešno izpolnjevala, dokler nisem prišla do konca študija, kjer se je ustavilo. Vse skupaj je šlo prehitro, jaz še ne bom diplomirala, dajte mi malo za zadihat. To je seveda za njiju pomenil neuspeh, ker sem diplomirala dobro leto kasneje, kot bi lahko, in se vpisala na magisterij še kasneje. Tako zaenkrat ne izpolnjujem pričakovanj, ampak sem se nehala truditi jih izpolnjevati, ker je moje življenje in so moje odločitve, zdaj vsaj zares. Summa summarom, starša s pomočjo strica iz ozadja, sta si prizadevala, da odrastem v močno, inteligentno in polno pravih vrednost žensko, kar pa je jima po mojem skromnem mnenju kar dobro uspelo.

Moj fant, po drugi strani pa, je odraščal v drugi pokrajini, kjer so bile drugačne prioritete in vaški stil življenja, ki ga je naučil praktičnih in življenjskih veščin, ki so meni manjkale, ker je pač naš čudovit šolski sistem narejen iz 90% teorije in 10% prakse, potem pa imamo nesposobne diplomante/magistre, ki delajo v McDrivu in ti ob postrežbi pozabijo dodat pomfri, čeprav je del menija. On je bil vzgojen v popolnoma drugačnem okolju, z drugačnimi navadami, z več trdega fizičnega dela. Vse te izkušnje in vsi ti žulji ter lastna trma in vztrajnost, sta ga pripeljali do enakega cilja odraslosti, kot sem ga dosegla jaz; zdaj je močen, inteligenten in izkušen na toliko različnih področjih, pa je kljub temu pri vsem kar počne, odličen. Tako naju je neka različna kultura, vzgoja in način razmišljanja pripeljala do tega, da sva si enakovredna partnerja, kjer on zapolni vse vrzeli v mojih življenjskih praktičnih delih, jaz pa s svojim šolanjem ter znanjem iz knjig zapolnjujem njegov del vrzeli. Jin in jang, bi se temu lahko poetično reklo.

Oba sva pa spoznala tudi okolja drug drugega, kjer so mene začele bosti nekatere lastnosti njegovega okolja, ki se nikakor niso ujemale z mojimi vrednotami in načinom razmišljanja. Veliko ljudi, preveč, je v njegovih krajih še stara šola, da se lepo izrazim, ali da se grdo izrazim, nazadnjaški in v primerjavi z nekaterimi ostalimi pokrajinami občutno manj razviti (mentalno). Ko je že skorajda cel svet glasno najavil dejstvo, da mogoče pa marihuana sama po sebi ni tako škodljiva in nas ne bo vse pokončala ali pa nas naredila umsko zaostale, bodo prebivalci te pokrajine še vedno trdili, da je to strup za mladino in bodo v primeru zdravljenja raka (seveda tega nobenemu na svetu ne privoščim, navajam kot primer) še vedno zavračali konopljino olje ter trpeli v večjih mukah zaradi lastnega sabotiranja kakršnegakoli mentalnega razvoja.
Ali pa glasno izražanje svojega mišljenja o neeakosti spolov, kjer se je vedelo, čeprav tega ni noben na glas povedal, da je ženska zanj manjvredna in predstavlja tisto, kar je predstavljala nekoč, ko ni imela pravice do izobraževanja in glasu pri vodenju sveta.  Seveda se nekdo tak najde v vsakem kraju, ampak velika večina jih samo pojamra in si olajša dušo, v tej pokrajini pa so se proti napredku pripravljeni tudi boriti, obračati eno trditev na vse možne načine, da dobimo vtis izčrpnega besednega zaklada ter vtisa večjega števila argumentov, pri tem pa biti popolnoma neposlušni za druga mnenja, ki se ne strinjajo z njegovim. Tudi mladi tam so v splošnem bolj agresivni, težave najraje rešujejo s pestmi in spawnanja nekih talentov, ki iz čistega užitka jebejo ljudi v glavo in izvajajo vsesplošni kaos. Na čase se zdi, da živijo nekaj par deset let za nekaterimi drugimi deli države, in s tem ne želim biti žaljiva ali nespoštljiva do drugega okolja, trudim se samo podati objektivno oceno in mojo šokiranost, ki je danes bila še toliko večja zaradi te nazadnjaške pokrajine in abnormalno velike koncentracije talentov v tem okolju. Talentov, od mladih do starih, ki živijo po svoji trdno začrtani liniji, gledajo le v eno smer ter gledajo le na lasten užitek in zadovoljstvo. Saj čustvenih in potrebnih ega vampirjev je nekaj vsepovsod, ko pa k temu primešaš še zdravo kmečko pamet in slabo ali celo ničto izobraževanje vrednot, dobiš res prav posebne bisere, ki bi jih še sam, čeprav se ti fizično spravljanje nad nekoga ne zdi primerna pot do cilja, kdaj z veseljem brcnil. Ker navsezadnje se ti zdi, da jih drugače ne boš mogel utišati, se umakniti (ker si le na njihovem terenu in imajo prednost domačega igrišča) ali jim dati vsaj en argument, ki ga bodo slišali (čutili).

Včasih se človek vpraša, koliko let še bo trajalo, preden se bo naša ljuba mala deželica lahko v celoti očistila starih predsodkov, kdaj bo pri vzgoji pomemben le in samo otrok, ne pa še vseh 5 ostalih članov družine, kdaj bodo v vsaki družini (razen v drugače veroizpovednih,  ciganskih naseljih in vseh ostalih hare krišnah sektah) postale obvezen del odraščanja tudi dobre in prave vrednote, oblikovanje raznolikosti posameznika  in svobode izbiranja, kaj bo ta posameznik v življenju počel. Kako dolgo še bo trajalo, da se več ne bodo rojevali otroci, za katere se bo že v zibelki vedelo, kakšen bo njihov socialni status in zaposlitev, da ne bi več iskali potrditev v nekih višjih silah in zastaranih predsodkih, da bi vsak otrok skozi odraščanja sam začutil, kaj želi početi, kje se želi uveljaviti, kakšen je njegov odnos do denarja. Koliko časa še bo potrebno, da bodo vse stare šole, vsi predsodki staršev in uživanje v obsojanju nečesa, kar ne razumejo, izumrle, potihnile, se upognile pod moderno dobo družbe, ki pa ni samo tehnologija in obogatena resničnost, ampak je tudi boljše in bolj izpopolnjujoče v življenju vsakega posameznika, ki si seveda to sam želi. Kako dolgo še, preden se bo naša družba osvobodila okov, ki so nam jih v preteklosti nadeli tisti, ki so takrat veljali več, zato smo mi posledično veljali manj. Takrat se ni noben vprašal zakaj je temu tako, če pa je že kdo začel o tem preveč glasno razpravljati, pa so tisti več vredni za to elegantno poskrbeli. Sama taka hierarhija se je skozi leta, skozi revolucije in vojne spomladi spreminjala in prilagajala tistemu času, ampak njihovi zametki so še danes ostali globoko zakoreninjeni v mišljenju ljudi. Vsak rod je to, kar je znal, posredoval na naslednji rod, od le-tistega pa je bilo potem odvisno, ali je temu predhodnemu znanju in (ozkoglednemu) mišljenju želel še kaj dodati, ali se je zadovoljil samo z znanjem, ki so mu ga dali starši.

Vsekakor je na vsakem posamezniku odločilno, ali se bo v fazi odraščanja in zapustitve domačega gnezda potrudil ene stvari razumeti in se nehati izgovarjati na svoje starše, na svojo familijo, da so oni krivi za vsako kur*evo napako, ki jim zdaj omejuje življenja in degradira napredek. Ampak najlažje je reči, da so vsega krivi starši. Vzgoja. Seveda imajo veliko pri oblikovanju tvoje osebnosti in razvoja osebnih vrednot, vendar pa nisi vse to, kar pravijo tvoji skrbniki, da si. Si veliko več, si svoj mali diamant, ki ga brusiš po svoje. Nekateri brusi so narejeni nezavedno, drugi zavedno. Tretji zanalašč in z namenom provokacije ali podjebavanja. Vsak pa ima pravico početi točno to, kar si želi, kar čuti, kar razmišlja. V sedanjosti, ne v preteklosti, ko so zanj želeli in razmišljali drugi ljudje in ne v prihodnosti, ker je pritisk na ambicioznost pač prevelik; izključno v tem trenutku. Vseeno pa pozivam vsesplošno slovensko javnost, ki se zna boriti za zvišanje socialne podpore, ne zna pa priznati in doumeti napak, ki mu na kakršenkoli način otežujejo ter zavirajo tok življenja, saj bi to pomenil prevelik udarec za ego, predvsem pa bi izgubil v igri “kdo ma boljše/boljšega/boljšo (vstavi poljubno besedo)”. Pozivam jo k temu, da, če si tega ne želijo zavoljo sebe, to naredijo zavoljo življenja, ki ga že ali ga bodo v prihodnosti vzgajali, saj bo le takšen način vzgoje pripomogel k boljšim posameznikom, ki ne bodo samo reševali težav s pestmi, ki ne bodo zazidani v svojo delovno prihodnost in ki ne bodo sledili trendom ter pravilom družbe, ki narekujejo določen postopek življenja, kot bi ga naj živeli, da bi bili otroci siti in žena za svoj praznik zadovoljna z novo ponvo za kuhanje ter pečenje. Dovolimo svojim otrokom in vsem, ki se po nas zgledujejo, svobodo do raznolikosti, ustvarjalnosti ter iskanja drugih poti, še ne narisanih ali zapisanih na kamnu na gori. Upam, čeprav je to moja še zaenkrat utopična misel, da bodo nekoč vsi mladi, ki si to želijo, imeli vso svobodo odločanja, pri tem pa jih bodo vodili starši, ki ne bodo zavirali njihovih čudnih želja ter izbire šole, ampak bodo na prav način znali voditi svojega otroka po kakršnikoli poti, ki jo bo izbral. Ter seveda ustrezno sekati ovinke, ko se bo zdelo, da je tik pred tem, da se zabije v steno. Kajti po mojem mnenju in načinu razmišljanja, je takšna pot zagotovljena za uspeh vsesplošno bolj razgledanih, samoiniciativnih, svobodnih ter s pravimi vrednotami, z željo po duševnem in osebnostnem razvoju, prav tako pa bi vse to pripomoglo k bolj pozitivnemu, razvitemu (in ne samo na podlagi tehnoloških dosežkov) ter prijetnejšemu svetu. Vse to so le skurjene misli optimista, ki si je danes dovolila, da je nekaj agresivno govorečih talentov  s preveč časa in premalo možganov za nekaj časa zameglilo mojo vizijo, filozofijo ter širjenje te filozofije (p)o svetu. Prav tako bi opozorila še na to, da nisem želela delati kakršnihkoli vrednostnih razlik med dvema predeloma Slovenije, bila je le dobra iztočnica za vso nadaljnjo nakladanje, skozi katerega ste se zdaj prebili. In ki ima mogoče celo kaj smisla.

Oh look what the cat dragged in
Here’s a picture from way back when
We were all that we could be

24

22/01/2018 02:19 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Pride en tak dan, ki je poseben. En v 365/6 dneh. No, še bolj poseben kot ponavadi. Drugačen. V zraku, ki te neposredno obdaja, se takrat čuti občutek zadovoljstva, sreče, skorajda kraljevski občutek. Traja cel dan, te polni z energijo in te nosi zavitega v mehek puhast oblak. Še preden se ta dan začne, podzavestno potlačiš vsa pričakovanja, ki se gradijo skozi leto, skozi življenje. Vsaj en dan ne razmišljaš kaj preveč o prihodnosti, saj si preveč zaposlen s praznovanjem v sedanjosti in spominjanjem preteklosti. Dan, ki je obletnica tvojega začetka življenja, je zares poseben. Vendarle je dan posvečen tebi in praznovanju dejstva, da si s svojim rojstvom na nek način spremenil svet ter ljudi okoli sebe. Zato je ta dan vedno poseben, pa karkoli že počneš. Pomembno ti je le to, da so ob tebi ljudje, ki jih imaš najraje.

V mojih najstniških letih sem velikokrat slišala modrosti starejših ljudi, kot prebrala člankov v Cosmopolitanu in vseh drugih nasvetov ljudi, bolj pametnih od mene, da bo z leti vse postalo bolj jasno, da boš spoznal takšne in drugačne stvari, prebolel vse napake na poti in se z njih nekaj naučil. Velikokrat, ko sem hotela izvedeti odgovore na vsa moja življenjska vprašanja, ki so se pojavljala pri overthinkanju v možganih zmedene najstnice, so me “pametnejši” odvrnili z “boš razumela, ko boš starejša”. Okej, zdaj sem starejša. Včeraj sem dopolnila 24let, kar bi se že lahko reklo za odraslost, če se orientiramo po samo enem kriteriju. Sicer se je še veliko drugih dejavnikov, ki odražajo tvojo (ne)odraslost, ampak v to se ne bi spuščala, vsak si postavi svoja merila. Ampak dobro, recimo da sem zdaj že koliko toliko odrasla, nadaljnjemu odraščanju pa se vztrajno upiram, dokler še je mogoče. In zdaj si postavim kako življenjsko vprašanje ali dvom, pa še vedno ne razumem. Pridejo trenutki, ko imam občutek, da razumem še manj, kot je včasih razumela 15letnica. Seveda, življenjska vprašanja so se nadgradila. Zdaj se več ne sprašujem neumnosti, ampak malo manjše… neumnosti. Včasih. Ker vprašanja se ne prilagajajo samo tvojemu vedno boljšemu razumevanju sveta, ampak pridobijo tudi na teži. Ko si stara 14 let, si popolnoma stoodstotno absolutno prepričana, da te izgube fanta/najboljše prijateljice ali pa ker ti je mama naredila največjo krivico in se ti ni uresničilo tisto, kar si vsako noč sanjala, vsak dan upala in si zaželela v vsakem zvezdnem utrinku, ne boš nikoli prebolela. Ko si stara 23let, si se že lahko soočila z izgubo bližnjega – in to za vedno -, si predolgo vztrajala v odnosu, v katerem te je partner res kvalitetno jebal v glavo, si morda že tolikokrat obupala nad življenjem, da se sploh več ne trudiš najti motivacije, moraš se samo prebiti skozi dan, mesec, leto.

In potem si spet na začetku. Spet ne razumeš, iščeš odgovore na težka vprašanja, na katera sicer obstaja velikokrat nek logičen odgovor, pa si na njih kljub temu nočeš odgovoriti. Včasih se kljub vsem sončnim dnem, zelenih valov na semaforju in vsem dnevnim dosežkom, še vedno ne moreš nasmejati. Zavedaš se, da si na mejniku odraslosti, ko se boš (če se še nisi) morala odločiti za kariero, ki ti bo pomagala pri uresničitvi tvojih ciljev. Tisti nekateri, ki si še pa kariere nismo izbrali, ker smo še vedno radi zaviti v udobje faksa (čeprav magisterij trenutno ni najbolj udoben), ki nas varuje pred delničarskim in črnobelim svetom. Sedimo za računalnikom, doma ali na vajah, pišemo, se učimo neke stvari, ki bi nam morale biti v pomoč pri napredovanju v karieri, če ti jo seveda uspe najti v svoji stroki. Napišeš 15 raziskovalnih nalog v enem semestru, prešvinglaš dva kolokvija in delaš načrt, kako boš preživel izpitno obdobje ter v katerih učilnicah lahko švinglaš. (Vem, totalno neodraslo.) In zato, ker si tako zelo želiš pridobiti tisti kos A4 papirja po dveh letih, že zato, da sebi nekaj dokažeš, si pripravljen občutiti skoraj konstanten stres. (No, razen če si priden. Jaz nisem.) Tako si na eni strani obdan s pritiski odločanja o karieri, na drugi strani pa si že tako naveličan oštevilčevanja poglavij in vseh ostalih cvetk, ki jih ponuja Word. Kdaj bi naj bil človek res dovolj star, da življenje zares iskreno razume?

Tako je, vsi tisti pametni, ki so dregali v mene, naivno najstnico, niso bili iskreni. Plus to je bil najhitrejši izgovor za vse težje teme, o katerih se niso hoteli pogovarjati. (Mogoče so še bili na razvojni stopnji otroka, ki se vsega dotika, dokler ne naleti na vroč štedilnik, zakriči in se opeče, štedilnika pa se v nadaljnje izogiba.) Nikoli ne boš razumela življenja, vedno bodo v glavi vprašanja, ki ne bodo imela odgovora. Ali pa bo odgovor tako zelo bolel, da boš mogla skaditi dva namesto enega, za trenutek pozabiti, potem pa se soočiti s tem ter sprejeti. Pa čeprav so vprašanja včasih nadležna in žalostna, moraš sprejeti, da so tam in da bodo tam ostale, dokler na njih ne boš našla odgovora ali sprejela dejstvo, da ne glede na to kako močno si to želiš, ta trenutek ne poznaš odgovora. Ker te ohranjajo živo, pa čeprav bi v enem momentu naredila vse za odgovor in brez težav porabila veliko časa, dokler se ne bi naveličala. In tudi če se včasih zdijo ena vprašanja banalna in se počutiš nesigurno, ker na njih ne poznaš odgovora, je pomembno, da tvojim možganom pa res nikoli ni dolgčas. Kar pa navsezadnje pomaga tudi pri moji hladni vojni med faksom in kariero, kjer pa itak vse skupaj blokira moj hedonizem in dinamičen način življenja.

Tako da ja, to sem se naučila v svojem 24. letu. Bilo je leto izrednih sprememb, globoke žalosti, pravega prijateljstva in iskrene ljubezni. Pa čeprav menjaš le eno števko, ko je leto okoli in se za (vsaj) en dan počutiš kot kralj, ti prinese na neki globlji ravni še nek zaključek. Ker si še vedno tu kjer si, v bistvu višje, kot si bila in se ne predaš. Odraščaš. Z vsakim vprašanjem znova.

‘Cause I’ve been on the run so long they can’t find me
You’re waking up to remember I’m pretty
And when the chemicals leave my body
Yeah, they’re gonna find me in a hotel lobby ’cause
Cause we’ve been on the run so long they can’t find us
Who’s gonna have to die to remind us
That it feels like we chose this blindly
Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.